Vrnitev v realnost ali življenje po Erasmusu

Že samo opisati celotno izkušnjo je težko. Vsak, ki me je do zdaj vprašal, kako sem se imela, je dobil kratek odgovor: "Super." ali pa "V redu." In prav vsak je pričakoval, da bom pri odgovoru bolj zgovorna in s tem opisala celotno potovanje, ki se mi je za vedno vtisnilo v prav poseben kotiček v mojem srcu. Ob vprašanju, kako sem se imela šest mesecev v Madridu, kjer sem živela, študirala in spoznala čudovite ljudi, je težko vse opisati na hitro. Tako je na voljo kratek odgovor, ki v sebi skriva malce grenkobe, saj celotno zadevo pogrešam ali pa tako dolgo opisovanje, da se nikomur več ne da poslušati tega "nabijanja".

Madrid

Ravnokar sem gledala slike in me je ob pogledu na mesto, stanovanje in vse moje prijatelje kar malo stisnilo pri srcu. Še preden sem odšla v Madrid so mi študentje, ki so Erasmus izmenjavo še izkusili, povedali, da se je najhuje vrniti domov in se soočiti z dejstvom, da je tvoje staro življenje brezvezno. No, sama nisem želela biti ena tistih, ki nenehno ponavljajo: "Slovenija je bedna! Slovenija je premajhna! V Ljubljani nimamo kaj delati!". In tega tudi ne govorim, ker se mi zdi zelo neumno, da ne spoštujemo in ljubimo lastnega doma. Je pa res, da sem ob preteklih deževnih dneh z mislimi velikokrat zašla v Madrid. V mislih sem se sprehajala po mestu, se skušala spomniti vseh napisov trgovin, mogoče obraza kakšnega prodajalca in brskala po stanovanju, kjer sem živela skupaj z Laiz in Niki (prva rojena Brazilka, druga rojena Nemka, a obe živita na Portugalskem že celo življenje). Ko se spomnim nanju, se spomnim vsem luštnih trenutkov in tudi tistih, ko smo se med seboj želele zadaviti, saj smo si šle kdaj tudi na živce. Sta prvi osebi, ki sem ju spoznala v Madridu in skupaj smo ostale vse do konca. Še zdaj se slišimo skoraj vsak dan. No, več o njima, drugih prijateljih in prigodah v drugi objavi...

Katja, Laiz in Niki

Ko sem se vrnila v Slovenijo, je bilo vse po starem. Povsod. Doma. Na faksu. V službi. V Ljubljani in na Vrhniki. In za razliko od mnogih študentov, ki so se vrnili iz Erasmusa, s ponovnim navajanjem na dom nisem imela težav. Vse je ostalo tam, kjer je bilo, preden sem odšla. Nisem še čisto dojemala, da Madrida še nekaj časa ne bom videla, da prijateljev ne bom videla vsak dan, da je konec z vsakdanjim prakticiranjem španščine in da nikoli več ne bom živela v stanovanju, kjer sem bila štiri mesece (prva dva meseca sem živela drugje in ker je bila situacija nevzdržna, sem se preselila). Prišla sem domov, zbolela in tako prespala prvi teden in kmalu se je začel faks ter služba. Kot po starem.

Giorgia, Tommaso, Juan in jaz.

Še zdaj nisem povsem navajena na ritem življenja, ki ga imam tukaj. V Madridu je bilo super: faks, sonček, kakšna pijača, skuhala sem si kosilo, se družila s cimrama in imela veliko prostega časa. Tukaj pa se zbudim vsak dan z budilko (ki bi jo najraje zadavila) in odhitim v Ljubljano. Na faks, v službo ali opravljati druge obveznosti. Da ne bo pomote, rada imam faks, rada imam službo in rada hodim na prireditve, ki so povezane s službo ... a vseeno je vsega skupaj kmalu preveč, ko nimaš časa za počitek in ko misliš, da bo beležka kar pobegnila, ker sem v njej pustila že toliko tinte. V beležko si moram zapisati čisto vse, ker drugače pozabim, kaj vse imam na urniku. Napišem si tudi, da moram kupiti mesečno karto za avtobus ali da se dobim z nekom. Brez beležke bi pogorela, vse bi mi ušlo iz glave. Prvi mesec, ko sem imela vsega veliko, sem bila cele dneve od doma in še ko sem bila doma, sem delala za faks ali za službo. Se ne pritožujem, a to je bil zame največji "kulturni šok" po vrnitvi iz pomirjajočega Madrida.

Vse je bilo sicer v redu, le z vremenom se nisem mogla sprijazniti. Ko sem zapustila špansko prestolnico, sem že nekaj časa okoli skakala brez jakne in se imela fino na sončku - to je bilo februarja. Potem pa sem prišla v sivo Slovenijo, polno snega in dežja. Pa sicer nisem vremenski tip človeka, ki bi se pritoževal nad vsem, a zdaj je bilo res vsega toliko in mislim, da smo bili vsi že naveličani tega vremena.

Čeprav sem navajena živeti doma, si deliti sobo s sestro in se vsak dan voziti z avtobusom v Ljubljano, zelo pogrešam Madrid in nisem si mislila, da ga bom tako zelo pogrešala. Pogrešam samostojno življenje, pogrešam kuhanje, za katerega tukaj nimam časa, pogrešam prijazne Špance in pogrešam vse svoje prijatelje ... Pogrešam pa seveda tudi svoj blog in zanimiva pisanja. Za enkrat mislim, da bi lahko z obujanjem spominov napisala še kaj zanimivega. Kaj pa bo, ko mi zmanjka materiala? Ne vem še, nekaj bo že, vedno imam kaj za povedati :)

El Clasico: nepozabna izkušnja

El Clasico, legendarna tekma med dvema največjima španskima kluboma - Real Madridom in Barcelono. Nikoli si nisem mislila, da bom imela priložnost videti nekaj tako veličastnega, saj so cene za nogometne tekme v Španiji že tako zasoljene do nezavesti, kaj šele, ko nastopi El Clasico. No, vseeno se mi je ponudila super priložnost. Cena karte je bila 42€, kar je nepredstavljivo malo za takšno tekmo. El Clasico po navadi stane več kot 100€, tokrat pa je bila cena baje tako nizka, ker ni šlo za La Ligo ali za Ligo prvakov, temveč za Copa del Ray (španski kraljevi pokal). No, jaz in velika večina obiskovalcev, se nismo pritoževali.

El Clasico - Santago Bernabeu (30.1.2013)

Niti ne vem, kaj naj napišem glede te tekme. Ne vem, kje začeti. Najbolje kar na začetku ... Še dve uri pred tekmo sem bila zelo zaspana in se nisem niti dobro zavedala, da grem na tekmo. Potem pa, ko sem prišla pred stadion Santiago Bernabeu, se je navdušenje začelo in rastlo z vzpenjanjem po neštetih stopnicah. Ko sem prišla na vrh, sem ga zagledala ... stadion, poln Realovih navijačev. Ko sva s prijateljem Juanom našla najine sedeže in se usedla, sem imela na obrazu največji nasmešek. Gledala sem na zelenico in si ogledovala zvezdnike nogometa - Ronaldo, Arbeloa, Kaka, Messi, Pique in vsi drugi. Aja, samo da razjasnimo takoj - navijam za Real Madrid. To je bila zame že tretja tekma Reala (prva v Zagrebu z Dinamom, druga pred nekaj tedni, ko sva si z Branetom ogledala tekmo proti Celti de Vigo). Vendar je bil občutek popolnoma nov. Vsakič sem bila vesela, da sem na njihovi tekmi, tokrat pa sem bila kot majhen otrok, ki se razgleduje po stadionu in opazuje obiskovalce in skuša čim bolje videti igralce. No, nekaj minut pred samim začetkom so se nogometaši odpravili nazaj v slačilnice in madridski navijači so jih glasno pozdravili in jim s tem zaželeli vso srečo. Kmalu se je začela tekma. Vzdušja se ne da opisati, saj se navijači s sodnikom niso strinjali že po dveh minutah in čeprav sem pričakovala, da bo njihov odziv strasten, me je vse skupaj presenetilo. Stadion se ves strese, ko Madridčani začnejo žvižgati in se pritoževati.

Občutka se ne da opisati in tekme se nikakor ne da primerjati s tekmami slovenskega nogometa. Ko sem bila prvič na tekmi Olimpija:Maribor sem mislila, da je tekma oh in sploh in sem bila popolnoma navdušena. Potem pa sem doživela tekmo na zagrebškem stadionu Maksimir in kasneje na Santiagu Bernabeu. Dobro, da je šlo v tem vrsten redu, saj bi bila drugače razočarana nad drugimi tekmami. Je pa res, da osebno nisem ena tistih navijačev, ki dušo pustijo na stadionu. Jaz se usedem, navijam in pozorno spremljam. Ne morem kar kričati tja nekam povprek. Moje navijanje se vidi le, ko igra hrvaška reprezentanca - moja dalmatinska kri takrat udari na plano. Da ne bo pomote, slovenska reprezentanca mi je prav tako všeč (zdaj, ko se je vrnil Katanec, mi bo še bolj). Ampak ja, moja navdušenost nad hrvaško reprezentanco se kaže tudi nad neizmernim veseljem, da je del Realove ekipe tudi Luka Modrić. Ko sva si z Branetom ogledala tekmo proti Celti de Vigo so navijači začeli kričati njegovo ime ("Modrić! Modrić!) in pridružili so se jim vsi navijači na stadionu. Šele takrat sem pomislila, kako dober mora biti občutek, ko toliko ljudi kriči tvoje ime.

Seveda je bil ogled tekme neverjetna izkušnja, a ta izkušnja je še bolj očarljiva, ker so Španci prav poseben tip navijačev. Tam pustijo dušo in verjamem, da po tekmi marsikdo ostane brez glasu. Španci so že načeloma zelo "pametni" ljudje. Če jih nekaj vprašaš, vedo vse in informacije, ki ti jih je dal nekdo pred tem, niso nič vredne. Vedno te bodo "naučili" kaj novega. No, tako je tudi pri nogometu. Predvsem starejši moški se čez celo tekmo derejo, kot da bi bili trenerji ekipe. Vedno bo nekdo okoli tebe, ki se bo drl: "To je nemogoče! Takšne napake se ne smejo ponavljati! Ronaldo je bil tam sam! Zakaj mu nisi podal?!" in podobno ... Poleg tega pa je tipična španska navada, da si na tekmo prineseš čim več hrane. Popolnoma normalno je, da si prineseš ogromen sendvič (3/4 francoske štručke) in ga med polčasom poješ. Med tekmo pa je nujno, da imaš sabo nekaj za grizljati - semenke, arašidi, čips ...

Res sem vesela, da sem lahko izkusila nekaj tako posebnega. Tekma na kateri ni manjkalo emocij in hrane se mi je za vedno zasidrala v spomin.

Dragi dnevnik ...

Dragi dnevnik!

Oprosti, ker ti nisem pisala že en mesec ...

  Tako nekako bi izgledalo najstniško opravičilo dnevniku. No, moj blog ni dnevnik, je pa pesem za mojo dušo. Za mojo "umetniško" žilico, ki kdaj pa kdaj rada kaj napiše.

Rižota s piščancem, gobicami in grahom

  Veseli december je počasi zaprl svoja vrata in s tem prijazno pozdravil čemerni januar. Sama sem se odločila, da se bom za praznike vrnila domov, saj lahko v svoji postelji spim kar 16-krat. Da ne omenjam vseh domačih obrokov, ki sem jih deležna in vseh domačih sladic. Ko se po štirih mesecih vrneš nazaj domov, vsi po vrsti mislijo, da si lačen in po pravici povedano, kar paše, ko ti z vseh strani nudijo domačo hrano. Ne vem kdaj sem bila nazadnje tako vesela goveje juhe ali jote. V Španiji nisem stradala, da ne bo pomote, ampak ko kuhaš samo zase hitro postaneš zelo skromen in zadovoljen z vsem. Na začetku sem bolj ali manj živela od na hitro spečenih zrezkov ali pleskavic, potem pa sem se odločila, da je čas za kaj boljšega. Ko sem se v začetku novembra preselila v drugo stanovanje, so se moje kuharski poskusi začeli. V prvem stanovanju je bila kuhinja tako žalostno opremljena, da je bil izziv celo skuhati čaj. Zdaj pa imamo lepo kuhinjo z velikim pultom, kjer lahko vse nasvinjaš kot Jamie Oliver. Prva stvar, ki sem jo skuhala je bila brokolijeva juha. Se moram pohvaliti, imela je enak okus kot tista, ki jo skuha mami. Seveda sem jo delala po njenem receptu, a vseeno je veliko priložnosti, da se med postopkom kaj zalomi. Naslednja stvar, ki sem jo delala je bila zelenjavna juha. Vedno se mi je zdelo, da je to neka velika umetnost. No, ko začneš, ugotoviš, da ni nič posebnega. Popražiš čebulo, dodaš česen, popražiš narezano zelenjavno, zaliješ z vročo vodo, dodaš brokoli in grah ter začimbe po okusu. In to je vse! In tudi ta juha je uspela. Mogoče sem pri prvem poskusu pretiravala z rdečo papriko, ampak pojedla sem jo pa vseeno. Bila sem zadovoljna, da lahko naredim nekaj mojemu želodčku prijaznega. Potem pa se mi je kmalu "zaluštalo" po mesu, a vseeno nisem bila pri volji za še ene zrezke. Naredila sem rižoto! Ta recept sem tudi sama poznala, a sem vseeno malo potipala, kaj vse moram narediti, da slučajno ne bi kakšna sestavina ostala pozabljena. Lepa bela rižota s koščki piščanca, grahom in gobicami. In ker mi je še nekaj gobic ostalo, sem si čez dva dni  naredila piščanca v smetanovi omaki ter vanjo dodala ostanek gobic. Skoraj najbolj pa sem ponosna na sataraš. Recept je otročje lahek, a vseeno je to nekaj tako prijaznega za študenta, ki je od doma cel dan. Ob dnevih, ko se domov vračam ob 18h si na hitro naredim sataraš z jajci, zeleno solato in za sladico jabolko s cimetom. Kako malo je potrebno, da si srečen, kajne?

Brokolijeva juha z doma popečenimi kruhki in zelenjavna juha

  Zanimivo je, kako se vsega naučiš, takrat ko nastopi trenutek, da se moraš. Naučila sem se kuhati, pospravljati za seboj (to znam že od prej :P), prati perilo in ga zložiti tako, da niti ne potrebujem likalnika, kupiti vse v trgovini, kar potrebujem in se upreti skušnjavam, ki so le nepotrebno zapravljen denar. Res, takšno izkušnjo bi priporočila vsem, še posebej razvajenčkom, ki so vajeni, da jim je vse prinešeno k riti. Malo za hec, a vseeno malo tudi zares ;)

Ponovno v srednješolskih klopeh?

Že od samega začetka se mi je zdelo, da se na madridski fakulteti (Facultad de Ciencias de la Informacion) počutim, kot da ponovno sedim v srednješolskih klopeh.

Sama fakulteta pa je na prvi pogled kot zapor .

Zakaj? Hja, razlogov je veliko. Seveda nimam nič proti tej fakulteti, ljudje so zelo prijazni, profesorji pripravljeni pomagati, predavanja so zanimiva, a občutek vseeno ostaja. Mogoče ravno zato, ker me vse skupaj veliko bolj spominja na slovensko srednjo šolo ali gimnazijo. S profesorjem imaš veliko boljši stik kot na naših fakultetah, študentje so ti pripravljeni pomagati in ti posodijo zapiske tudi, če nimajo pojma, kdo si (to se pri nas sigurno ne bi zgodilo), na predavanjih je veliko razglabljanja o temi tudi s strani študentov, vsak ima mnenje in profesor z veseljem posluša vse. Ne rečem, da pri nas ne smeš nič reči med predavanjem. Seveda lahko izraziš svoje mnnenje, a na koncu se izkaže, da imajo mnenje le tisti trije študentje, ki vedno govorijo in je profesor navajen na dejstvo, da sodelujejo le nekateri študentje. Tukaj pa se velikokrat zgodi, da ima veliko študentov hipotetična vprašanja, kot so: "Ampak gospod profesor, kako pa bi bilo, če bi bilo tako in tako?" Ne vem, če bi se našim profesorjem dalo ves čas odgovarjati na takšna vprašanja, še meni gredo, po pravici povedano, velikokrat na živce. Vedno si namreč mislim: "Je to sploh važno? Poslušaš, si zapišeš in se naučiš." No, mogoče sem pa le jaz taka ... Velikokrat se tudi zgodi, da kakšen profesor snov razloži dvakrat ali celo trikrat in se še vedno najde kakšen bukselj, ki ima popolnoma neumno vprašanje in profesor mu z veseljem odgovori. Kar je konec koncev zelo dobro, saj nihče ne ostane zmeden ali nenaučen.

Meni in Vanji (kolegica iz Slovenije, ki prav tako študira novinarstvo) se je celo zgodilo, da naju je profesor, ki se mimogrede piše Principe Hermoso (prevod: Čudoviti Princ), po končani uri opozoril, da sva to uro malce preveč klepetali. Ja, se strinjam, sva klepetali, ampak s časom ti postane dolgčas, ko profesor 20 minut razlaga kaj je lobby - študentom 3.letnika novinarstva! Ja, tudi jaz nekoč nisem vedela, kaj je lobby, ampak sem se raje naučila po svoji poti - z googlanjem. Glede na to, da predmet govori o Evrospki Uniji bi lahko vsako stvar "poguglali" in nam skrajšali muke z večnimi vprašanji in stavki, kot je: "Ampak, hm ... jaz še vedno ne razumem?"

Si predstavljate, da morate v tretjem letniku narediti skupinsko delo, ki je ubistvu seminarska. V skupini mora biti 4 do 8 ljudi in napisati morate štiri strani tako imenovanje seminarske. Sama sem mislila, da bom padla na rit, ko sem slišala navodila. Še celo španskega sošolca sem vprašala, če sem prav razumela. Pri zgoraj omenjenem predmetu, ki se navezuje na EU imamo tako imenovane "teste akualnosti" za katere moramo dva tedna brati članke, ki se navezujejo na EU in potem odgovoriti na 10 vprašanj. Za mini pozitovno oceno moramo doseči 50%. Osebno nisem velika oboževalka teh testov, saj mi branje člankov v španščini vzame kar nekaj časa in velikokrat ne razumem njihovega osnovnega bistva. Ampak oprostite, če bi to zahtevali od nas na FDV-ju bi bilo to zelo preprosto.

Gospod Čudoviti Princ je sicer 1A profesor in ima celo Twitter, kjer spremlja študente in študenje njega. Danes sva z Vanjo med najinim odmorom med učenjem opazili, da ima na Twitterju napisano, da nekomu želi prijetno potovanje. Pogledali sva, komu (saj veste tist zaznamek osebe na Twitterju @imeosebe). Bil je eden od najinih sošolcev, ki vedno zagreto sedi v prvi vrsti in si zapiše vsako stvar, tudi tisto, ki ni pomembna. Potem sva si ogledali njegove slike in opazili eno, kjer je slikal zapiske in profesorju sporočil, da se uči. Z Vanjo sva se začeli smejati in si mislili, da se to pri nas nikoli ne bi zgodilo. In kaj se je potem zgodilo? Nič, tudi midve sva se slikali in ga označili na najini sliki ter mu tako pokazali, da sva kljub občasnemu klepetanju pridni študentki. Na sliki se v ozadju dobro vidi slika Camerona na računalniki in obsežni zapiski. Tako, tudi naju je očitno posrkala ta španska navada, da se vsi tikajo in da so vsi prijatelji. Aja, še to! Na fakulteti vsi vse mlade profesorje tikajo in meni je osebno kar malo nerodno, ko jih slišim reči: "Kaj pa ti misliš, a je to tko al ni tko. A nisi bla ti tam ali se meni samo zdi...." Čeprav moram vedno napeti možgane pri uporabi vikanja, se mi nikoli ne zgodi, da bi profesorja tikala. Neka raven spoštovanja pa mora ostati.

Vse je enkrat prvič

Vsako preprosto stvar, ki jo znamo narediti, smo enkrat morali osvojiti. Vse je za enkrat prvič. Ko si majhen so nate ponosni starši, ko postaneš starejši si ponosen sam nase. Vsaka stvar, ki jo narediš prvič, je zanimiva in vesel si, da si osvojil neko novo znanje.

Govorim o čisto preprostih stvareh. Zame je to peka palačink, za mojo 88-letno staro mamo Skype. Ne vem katera od teh dveh zgodb se vam zdi bolj zanimiva: 22-letnica, ki je prvič v življenju spekla palačinke ali 88-letnica, ki spoznava Skype in čudovite prednosti interneta.No ja... najbrž je druga zgodba veliko bolj zanimiva, ampak zaupala vam bom obe.

1. zgodba: Babica na Skypu

Letos sem ugotovila, da imam ubistvu rada 1. november, čeprav je najbolj turoben praznik v Sloveniji. Zakaj ga imam rada? Ker sem vsako leto v Malih Laščah, pri svoji stari mami. Vsako leto me zebe na pokopališču, ko pa pridem domov splezam na veliko toplo peč in se na njej pogrejem. Pijem čudovit domač čaj iz lipe in bezga ter se pogovarjam z mamo, ki je oktobra dopolnila 88. let. Letos prvič po dolgih letih tega praznika nisem preživela v Laščah in bila sem kar malo žalostna, saj se nisem družila s svojo družino in na pokopališču prižgala svečk. Zvečer sem se spomnila na spektakularen pogled na vse tiste lučke, ki so govorile zgodbo zase "pogrešamo te in te nismo pozabili". Ampak vseeno, ta 1. november si bom zapomnila do konca življenja. S sestro Petro sva se dogovorili, da bo uredila Skype na bratrančevem računalniku in se zmenili, da se slišimo, da me bo mama lahko videla po dveh mesecih. Ko je Skype začel "zvoniti" je adrenalin zrastel, oglasila sem se in tam je bila moja mama. Bila sem tako zelo vesela, da mi je šlo kar malo na jok. Tudi ona je bila vesela, nisva vedeli, kaj bi rekli. Prvi dve minuti sva se samo gledali. Potem pa je pogovor stekel. V ozadju sta sedeli mami in Petra. Veselo smo klepetale, nato pa je mama opazila, da v spodnjem desnem kotu vidi samo sebe: "Kdo pa je ta stvor? Joj, k frizeju moram, poglej kakšna sem!" Sem rekla: "Mama, lepa si, ne se gledat, glej mene!" Kako mi je odgovorila na ta kompliment? "Ja, ljudje pravijo, da dobro izgledam in da sem lepa, a jaz tega ne verjamem!" :) Moja mama se rada pošali in takrat smo se začele jaz, mami in Petra smejati, potem se nam je pridružila tudi mama in naše tiho in počasi že boleče smejanje je trajalo in trajalo in se stopnjevalo. Zelo simpatičen večer, res... nikoli ga ne bom pozabila.

2. zgodba: Prve palačinke in solata za kosilo

Osebno sem vedno oboževala težko hrano. Pohano meso, krompir, hamburger, srbska hrana, vse, kar je nezdravo itd. Trenutno pa sem v fazi lahke hrane. Nekaj novega zame. Vedno sem protestirala, češ da solata ni kosilo, da je le priloga k dobremu kosilu. Ta teden pa se mi je zgodilo, da sem za kosilo pojedla krožnik juhe, za večerjo pa solato s tuno in polnozrnatim kruhom. Bila sem šokirana. Solata je bila dobra! Brez piščanca in krompirja. Ampak, da vas ne bom preveč zavajala, to ne pomeni, da sem tako zelo navdušena nad solato, da jo bom jedla vsak dan. Ah kje... pohančki zame še vedno zmagajo! :) Ne samo, da sem prvič v življenju jedla solato za kosilo, prvič sem sama naredila palačinke. Uau, vem. Osebno sem bila zelo ponosna sama nase. Kar skakala sem od veselja, ko sta cimri rekli, da so dobre. Prva je bila sicer bolj ameriška palačinka, ker je bila res debela, a vse naslednje so bile tanjše. Lepo sem jih spekla, namazala z Nutello in jih postregla sebi in cimrama. Veselo smo se sladkale, jaz pa sem počasi in ponosno jedla ter si mislila: "To je to. Dva meseca sem tukaj in sem šele zdaj naredila nekaj novega. Imam še štiri mesece. Moram se naučiti čim več stvari!" A vseeno je to lažje reči kot narediti. Prvič, ker je časa premalo za ne vem kakšno kuhanje, ker imam preveč obveznosti s faksom in drugič, ker si na koncu dneva preprosto preveč utrujen za ne vem kakšne podvige. Osebno na koncu pristanem na kosmičih ali čokolešniku.

Sami presodite, katera zgodba je bolj zanimiva ...

Slovenska glasba je več vredna, ko si v tujini

  Doma sem vedno rada poslušala radio. Radio rada poslušam med pospravljanjem, ob kratkem spancu, ko se učim, ko lenarim ... Poslušanje radia se je bolj resno začelo v zadnjih razrednih osnovne šole. Takrat sem bila navdušena nad Radiem Anteno, kjer sem vedno poslušala Šou Domov. "Zaljubila" sem se v voditeljico Oto Roš in vedno sem si želela biti tako kul voditeljica, kot je ona. Poleg tega pa sem bila navdušena tudi nad Anteninim zajtrkom, kjer sem se vedno smejala na ves glas. Ko pa je vse skupaj postalo "že slišano" in dolgočasno sem "prešaltala" na Radio 1, ki bi ga z veseljem poslušala tudi zdaj, a mi na žalost ne dela.

 

  Edini radio, ki mi dela preko interneta v Madridu je Radio Ekspres, nad, ki mi je vedno bolj všeč. Že res, da je tak kot vse ostale postaje, imajo tistih 150 pesmi, ki jih vedno znova vrtijo, a te so bolj umirjene, ni samo današnjih hitov, katerih besedila so obupna. Reklama za radio pravi: "Glasba naše mladosti." No, to ni glasba moje mladosti, je pa glasba mladosti mojih staršev. Poleg tega pa vedno komaj čakam, da bo ura več kot enajst zvečer, saj se takrat začne maraton slovenske glasbe. Ker mora vsak radio predvajati določen odstotek slovenske glasbe jo večina radijskih postaja predvaja med enajsto zvečer in peto zjutraj. Razlog? Ljudje imajo raje tujo glasbo kot domačo. Osebno sem vedno imela rada starejšo slovensko glasbo (med katero štejem Pop Design, Californio, Anjo Rupelj, Agropo itd.) ampak odkar sem v Madridu moje srce naredi salto, ko zaslišim slovensko pesem. Ob Anjini pesmi Odšla bom še to noč zapojem na ves glas in se v pesem popolnoma vživim. Vesela sem vsake pesmi. Če ne poznam besedila in poznam le melodijo hitro skočim na internet in si pojem ob branju.

  Slovenci prevečkrat rečejo, da je slovenska glasba zanič. Pa ni res. Res, da ni čisto vsaka pesem hit leta, vendar pa imamo veliko dobrih pesmi. Ko so prišli ven Game Over s pesmijo Ljubezen igra je za 2 so se vsi po vrsti držali za glave (z izjemo osnovnošolk), danes pa je vsakemu v veselje zapeti to pesem, ko jo slišijo. Ne verjamete? Organizirajte sproščeno zabavico, predvajajte dobro glasbo, ki bo vaše goste lepo sprostila, potem pa predvajajte Ti si moje sonce skupine Bepop ali Ne bom ti lagal Pop Designov ali pa katerokoli pesem skupine Čukov. Mogoče vas bodo na začetku gledali čudno, ampak potem, ko bosta dva ali trije začeli veselo in vživeto peti, bodo sledili tudi drugi. Slovenska glasba je zabavna, je naša in je v tujini prijeten kotiček zavetja. Ko med miksom največjih svetovnih uspešnic slišiš, kako Mežek tolaži Julijo, se ti srce stopi od veselja.

P.S.: Zgornja pesem je dokaz, da so tudi nove slovenske pesmi dobre in kvalitetne. :)

 

Starejši kot si, težje se naučiš tujega jezika

  Naš materni jezik ni ravno najlažji jezik. Ne samo za tujce, tudi za nas. Mnogo ljudi ne pozna osnovnih pravil slovnice, kar je dokaj žalostno. Osebno se mi je vedno zdelo, da ga znam uporabljati in da poznam pravila. Ja, vse dokler nisem prišla na FDV, kjer sem se, do zdaj, spoprijela z dvema težkima izpitoma (Jezikovna kultura 1 in Skladnja slovenskega knjižnega jezika). S slovenščino so me izmozgali do konca. Je pa res, da sem se je dobro naučila. Zato je zdaj moj najljubši hobi poslušanje novinarjev/voditeljev/komentatorjev na televiziji ali radiu. Zakaj? Vedno znova najdem kakšno napako - vem, grozno, ampak tako je. Temu bi lahko počasi rekla tudi poklicna deformacija ...

  Drugi jezik, ki ga govorim ... Ja, tukaj sem vedno malce v dvomih. Je moj drugi jezik hrvaščina ali angleščina? Čeprav se je moj oče rodil na Hrvaškem in čeprav sem v "lijepoj našoj" vsako leto mislim, da znam angleščino bolje. Te sem se učila v šoli, kjer sem spoznavala slovnična pravila in besede. Hrvaščine pa sem sem več ali manj naučila "na ulici". Večkrat se mi tudi zgodi, da poznam le dalmatinsko besedo o hrvaški sopomenki pa se mi niti ne sanja.

  No, angleščine se učim že od svojega devetega leta in sem jo v trinajstih letih kar dobro izpilila. Tukaj se lahko samo klanjam naši kulturi, saj ne sinhroniziramo filmov na televiziji in v kinih. Mislim, da filmi, serije in glasba zelo pripomorejo pri učenju jezika. Sama sem se ga začela učiti s pomočjo Cartoon Networka, kasneje z gledanjem neumnih serij na MTV-ju, pri približno 14. letih pa sem prešla na gledanje filmov in serij brez podnapisov. Še zdaj se spomnim (verjeto tudi moja sestra Petra tega ne bo nikoli pozabila), kako sem poletje med sedmim in osmim razredom vsak dan gledala film Čarlijevi angelčki. Vsak dan! Imeli smo nov računalnik, Čarlijevi angelčki je bil prvi film na CD-ju itd. Vsako jutro sem se zbudila in ga pogledala. Počasi sem ga znala na pamet. Če si ga ogledam danes, se še vedno spomnim nekaterih stavkov. No, ampak tako se je začelo moje gledanje filmov in serij ter s tem učenje angleščine. Vedno sem imela pri sebi slovar in sproti iskala besede, ki jih nisem poznala. Ja vem, dokaj piflarsko, ampak ja...to delam še danes, čeprav je neznanih besed manj. Leta 2006 sem začela z gledanjem serij. Prvotni razlog, zakaj sem začela gledati serijo, je bil glavni igralec, s katerim sem bila takrat kar malo obsedena. Potem pa se je to samo širilo. Še danes obožujem gledanje serij. Odkar sem v Madridu opažam, da je moja angleščina veliko boljša, kot sem mislila. Razumem šale, razumem sleng, razumem narečja, poznam sopomenke ... vem, vsi tisti mladi, ki berete to, se vam zdi: "Pa kaj, to znam tudi jaz!" Ja znate, znamo. Slovenci smo res dobri pri angleščini.

  Če se dotaknem malo tudi španščine. Večina punc v Sloveniji razume besede/besedne zveze: "Bruja. Vete! Yo soy tu madre. Te amo. Estoy embarazada." In še več jih je. Tukaj se lahko spet zahvalim neumnim mehiškim limonadam, ki so me naučile osnove španščine. Zaradi teh vem, kako zveni španščina in zaradi teh sem se tudi začela učiti španščine v gimnaziji. Učenje jezika je veliko lažje, če veš, kako zveni, če poznaš stavek ali dva itd. Španščino imam zelo rada, a je res, da je ne obvladam kot angleščino. Največji problem so pretekliki, saj ne slišim razlike med njimi, tako kot jo slišim v angleščini. Ko se z nekom pogovarjam razumem vse, tudi predavanja na fakulteti razumem, a ko hočem kaj povedati, ponavadi uporabljam le en preteklik. A opažam, da sem v mesecu in pol razširila svoje znanje španščine in da sem zelo firbčna, ko pride do novih besed ali oblik glagola. Tako da, če imam priložnost koga vprašati, kako se kaj reče, ga vprašam in si zapomnem. Je pa res, da ko berem članke ali kaj drugega, ne razumem tako dobro, kot če poslušam. Razumem osnovno poanto, a ne razumem vseh besed. Pred točno enim tednom sem si na boljšjem trgu kupila Malega princa v angleščini in v španščini (združeno v eni knjigi). Ko sem poskušala prebrati špansko verzijo sem hitro obupala. Ampak jo bom enkrat prebrala s pomočjo slovarja - enkrat ko mi bo res dolgčas.

  No še četrti tuji jezik, s katerim sem začela pred kratkim, pa je nemščina. Jezik mi sam po sebi ni bil nikoli všeč, a sem se odločila, da bi se ga rada naučila, saj zna biti zelo uporaben, poleg tega pa me zelo moti, da ga čisto nič ne razumem. Odkar hodim na predavanja na fakulteto se vedno bolj sprašujem: "Ali mi stvari ne gredo v glavo, ker sem starejša ali ker ima profesorica slab pristop k učenju ali preprosto zato, ker nisem nikoli bila v stiku z jezikom?" Čeprav sem kot otrok gledala Komisarja Rexa, poznam premalo besed.  Poleg tega pa se mi zdi zapis besed v nemščini popolna neumnost. OK, veliko je pravila "piši kako govoriš" ampak vseeno, ne razumem še vsega. Za enkrat bom uporabila najbolj uporaben izgovor: "Vsega je kriva profesorica."

  Ampak učenje novega jezika ti da misliti. Smo res pri določeni starosti prestari za učenje česa novega? Mi bo uspelo osvojiti vsaj osnove nemščine? Na koncu pa pomislim: "Govorim tri tuje jezike in to je veliko!"

P.S.: Se opravičujem za kakšne slovnične napake. :)

La Movida Madrileña - Zgodba o tem, kako se je v 80. letih zmešalo Madridčanom

Da ne bo pomote. La Movida Madrileña (v grobem prevodu to pomeni "madridsko premikanje") me je navdušila, saj nisem navajena, da so lahko ljudje tako zelo "utrgani" in drugačni.

Pedro Almodovar danes

Pa začnimo na začetku. Pred samo Movido Madrileño. Priznam, da ne vem, kje sem slišala za diktatorja Franca - na gimnaziji ali na faksu. Ampak to trenutno ni pomembno, pomembno je, da vem, kdo je Franco. Franco je nekdanji španski diktator, ki si je prizadeval, da bi bila Španija zgledna država, polna zglednih ljudi, ki bi živeli za patriotizem. Življenje takrat v Španiji je bilo zelo težko, saj je njegova diktatura dušila Špance, ki veljajo za vesel narod z veliko domišljije. (Zanimivo, ko poguglaš po slovensko "španski diktator Franco" se največ zadetkov navezuje na dejstvo, da je imel en testis. Res, zelo pomembno.)

Ko je leta 1975 Franco umrl se je začela tako imenovana La Movida Madrileña, kar na kratko pomeni, da se je Špancem zmešalo v nam nepredstavljivi obliki. Vsi so se odločili, da so geji ali lezbijke, oblačili so se kičasto, bilo je vsega preveč... Kot bi rekla Ingrid iz TV Dober Dan - Španija je postala kurbenhausalesinkluziv. Poleg tega pa so se vsi z vsem drogirali in na svoj način kazali veselje, da so svobodni.

Almodovar v 80. letih.

Takrat se je, poleg modnega stila, izoblikovala tudi prav posebna glasba. Eden najbolj znanih pevcev tistega časa je Pedro Almodovar. Ja tisti Almodovar ki je danes uspešen režiser. Že res, da so njegovi filmi za slovensko kulturo še vedno drugačni, a verjemite, ko boste prebrali ta blog do konca ali ko boste videli video njega v mladih letih, se vam bodo njegovi filmi (če jih poznate seveda) zdeli minimalistični v smislu "drugačnosti".

Almodovar je bil ena polovica znanega dueta Almodovar in McNamara. Če vam opišem meni najljubšo njuno pesem (ne poznam jih veliko), boste videli, da je to nekaj povsem drugačnega kot smo mi vajeni. Sama na začetku nisem mogla verjeti, potem pa mi je postopoma postalo simpatično, saj je tako zelo drugačno. Pesem Voy a ser mama, pojeta Almodovar in McNamara (oba sta moška, ki sta se takrat oblačila žensko in uporabljala preveč ličil) poje o tem, kako si oba želita postati mami. Ampak zakaj? Pa poglejmo:

"Postala bom mama, da se bom z otrokom lahko igrala in da ga bom vzgojila na svoj način. Oblekla ga bom v ženska oblačila, ime mu bo Lucifer, naučila ga bom kritizirati, naučila ga bom, kako se živi kot prostitutka...

Nočem splaviti, ima pravico živeti in rada bi ga naučila ubijati..."

LINK: http://www.youtube.com/watch?v=idC7bDdgz-0

Samo malo besedila, ker je res zelo ... kruto? Čudno? Drugačno? Druga pesem je pesem pevke Alaska, ki s svojo podobo prestraši vsakega. Mislim, da so se je bali tudi Španci v 80. letih. Pesem, ki jo poznam se imenuje Mi Novio Es Un Zombi (Moj fant je zombi). V besedilu opsiuje svojega fanta:

"Njegovi zobje niso beli, ima samo tri. Njegova koža je hkrati zelena in prosojna. Zaradi njegovih rumenih oči norim. Ta fant ima nekaj posebnega, a ne vem, kaj. Ne moreva se ločiti eden on drugega in zelo možno se mi zdi, da se bom nekoč poročila z njim. /.../ Moj fant je zombi. Vrnil se je iz drugega sveta, da bi lahko bil z mano. Moje življenje ima šele zdaj pomen .... Moj fant je zombi, ampak me ima rad..."

LINK:  http://www.youtube.com/watch?v=0yinR3tV_eU

No, dobili ste idejo, kako zelo se je Špancem zmešalo v 80. letih. Vam je všeč?

Ko se študentu ne ljubi odrasti

  Povsod je lepo, a ... ja, doma je najlepše! Že dolgo časa vem, da sem oseba, ki je zelo navezana na domače in na toplino svojega doma. Ko sem bila mlajša, sem govorila, da bom živela v isti hiši kot moji starši, potem je nastopila puberteta in ni bilo hujšega, kot misel na življenje z njimi. Zadnji dve leti približno pa opažam, da sem na starša in dom zelo navezana. Mogoče celo malo preveč za nekoga, ki se podaja na pot v svet odraslih. Ja, počasi. Si bom kar vzela čas... :)

Dokaz, da je bilo res napisano na roko + kavica.

   Tudi samo mnenje o "odraslosti" se z leti smešno spreminja. Včasih smo si vsi želeli, da bi bili odrasli, da bi živeli sami in se imeli fino. Ampak se pri vsaki generaciji zgodi enako. Najprej želimo odrasti, potem mislimo, da smo zreli, nato pa nastopi obdobje, ko si želimo, da bi se vrnili nazaj v otroštvo. Včasih si želimo (mogoče samo jaz), da bi me starši držali za roke na vsakem koraku mojega življenja. Načeloma sem zelo samostojna oseba, ki lahko veliko stvari naredi sama in se lahko sooča z različnimi izzivi (ki jih imam celo rada). Trenutno pa imam v Madridu obdobje, ko si želim pomoči na faksu, v kuhinji, pri raznih administracijah, nekoga, ki bi mi pel uspavanke... Ok, pri zadnjem primeru pretiravam. Ampak ko se prvič soočiš z dejstvom, da moraš vse urediti sam in se sam znajti, je kar malo zastrašujoče. Ko pa si pred to dejstvo postavljen v Španiji, je vse skupaj še malo bolj zapleteno. Vedno bolj imam občutek, da so Španci grozno neorganizirani in da so za moj okus preveč "na izi". Pri različnih administracijah in stvareh povezanih s faksom imam rada organiziranost, natančnost in perfeksionizem. Tako je življenje veliko lažje, saj vse stoji na svojem mestu. Ko pa je vse več ali manj (oprostite izrazu) "jebivetrovsko", se stvari zakomplicirajo. Že samo sestaviti urnik ni najlažje. Zakaj? Ker ima moj faks grozno spletno stran, ker je pri predmetih veliko skupin in lahko Erasmus študenti izberemo katerokoli in ker ti nihče nič ne pove. Prepuščen si sam sebi in moraš težiti ljudem, ki o tem kaj vedo - študenti, ki so vse to že prestali. Mogoče se zdi, da se le pritožujem, a se ne, le red imam rada.

Dan sem si malček polepšala z našo Brillijantino :)
Link: http://www.youtube.com/watch?v=8N6eYUTzABY

  Danes je moj prvi dan na faksu. Mislila sem, da imam prvo predavanje ob 9h pa do 11h. Prišla sem v predavalnico, za katero sem mislila, da je pravilna in na koncu se je izkazalo, da je učilnica prava, le predavanje ne. Bila sem jezna. Kako lahko naredijo tako zmeden urnik? Od 11:30 do 13h imam angleščino, kasneje pa nemščino (za začenike). Trenutno sedim v cafetarii na filofaksu, ki je veliko bolj prijazen kot moj faks, ki je videti kot nedokončana umobolnica.

  Tukaj sedim in ker ne vem, kaj bi delala dve uri in pol sem se odločila, da ta blog najprej napišem na papir, potem pa ga preprišem, saj me pisanje pomirja. Čakam na angleščino - upam, da bo tako lahka, kot si predstavljam, da bo. Vem, grozno se sliši. ampak Španci so z angleščino katastrofalni, tako da ...

  Hm...zanimivo. Mislila sem, da bo tale objava temeljila na domotožju in na stvareh, ki jih pogrešam, a so moje misli očitno malce odtavale. No, da vam zaupam, kaj najbolj pogrešam poleg vseh oseb, ki jih imam najraje (sem štejem tudi Arija): tenstan krompir, nedeljska pečenka, vonj domačega kosila, domača goveja juha in zelo pogrešam mir svojega doma. Ko se tukaj uležem in želim zaspati, me vedno nekaj moti. Ali je glasna glasba ter glasovi srečne mladine ali pa so zvoki filma, ki se ga vedno gleda nenormalno naglas. Ja, živim z mladimi ljudmi, a globoko v meni živi tečna stara gospa, ki gre rada spat ob 23h. Vsaka stvar je za nekaj dobra, se tolažim, ali, kot mi je všeč španski stavek: "Si la vida no te sonrie, hazle coscillas!" (Prevod: "Če te življenje ne nasmeje, ga požgečkaj!") Super stavek za dneve, ko ne vem kaj naj sama s sabo in ko pogrešam dom. Poleg tega pa si večkrat rečem: "Hej! Živiš v Španiji! To si hotela! Uživaj, dokler traja!"

P.S.: Trenutno je ura 2:03 budilko pa imam nastavljeno za ob 7h. Oh happy day!

Ko navijaš za žival in ne za neumnega človeka

Obiskala sem zlovešče bikoborbe oziroma po špansko corride.

Odkar vem za bikoborbe, sem odločno proti njim. Ampak sem se za obisk odločila, ker sem jih želela videti na lastne oči. Še vseeno so del kulture in dejstva, da še vedno obstajajo, ne morem spremeniti. Šla sem prvič in tudi zadnjič, da ne bo pomote.

Ko sem se z Anjo, Enriquejem in Cesarjem (njun prijatelj) z metrojem peljala proti Plazi de toros sem imela v glavi le eno stvar: "Ali bi jaz na to zadevo res šla? Še vedno si lahko premisliš Katja..." Ampak ne, odločila sem se in grem pogledati to neumnost.

Ko sem zagledala Plazo sem lahko samo "zinla". Ogromna zadeva, ki spominja na maroško arhitekturo. Čudovita zgradba, v kateri se dogajajo grozne stvari. Tako lepa zgradba bi morala biti za kaj bolj nežnega, manj nasilnega, lepšega... Ko sem vstopila sem bila navdušena. Res je lepo. Kmalu je orkester začel igrati glasbo in vse skupaj se je začelo. Ko so vsi toreroti (moški v pajkicah, ki preganjajo bike), picadorji (tisti, ki ga "omehčajo" s tem, da ga zabodejo z nekakšnimi hm...noži? ostrimi palicami?), matadorji (hladnokrvni heroji, ki bika ubijejo) pozdravili občinstvo, je na plazo prišel prvi bik. Moja reakcija: "Joj, mišek bogi." Že od nekdaj sem velika ljubiteljica živali, odkar pa imam svojega psa, je moje sočustvovanje z živalmi samo še večje.

Aja, v enem večeru vidiš šest bikov. Mrtvih bikov. No in po njihovem slavnostnem pozdravu občinstva se je kulturni ples med torerom in bikom začel. Prvi bik je bil zelo "jebivetrovski" in ni bil nasilen. Vendar je na koncu vseeno umrl. Podučili so me, da dober matador bika ubije z enim sunkom meča (v vrat - da zadane srce), tako da bik samo pade. Niti eden od šestih bikov, ki sem jih jaz videla, ni umrl tako. Vsi so se mučili. Pri prvem sem jokala kot dež. Veš, da bo bik umrl, pa vendar te tako prizadane, da bi tekel v sredino plaze in vse torerote in matadorje, picadorje brcnil v njihovo "tako imenovano premoženje, ki zleze v pajkice".

V ospredju mama in sinček, v ozadju mrtev bik. Bravo mami!

Kmalu sem se pomirila, že je prišel drugi bik. Ta bik je bil večji od prejšnjega. Ko vidiš, kako velika žival je to, te je kar malo strah. A če nihče ne bi drezal vanj, najbrž ne bi bil tako nasilen. No, bom vse skupaj preskočila. Umrlo je pet bikov in prišel je šesti. Zgodba za v časopise (baje so vse corride za v časopise, ampak OK). Bik je bil že od začetka "živahen", torero pa zelo slab (bili smo na t.i. novidah - toreroti z malo izkušnjami).

No, šesti bik. S torerom sta se lovila kar nekaj časa. Kar naenkrat pa je biku vzkipelo in je torera napadel tako zelo, da ga je vrgel v zrak in ga nato še pohodil. Ja, vzkliknila sem, vendar sem še isto sekundo pomislila: "Sam je iskal težave, zdaj pa jih je dobil!" Vem, grozna sem, ampak v takšni situaciji bom vedno navijala za žival, nikoli za človeka. On se je sam odločil, da bo sodeloval v čem tako neumnem, bik ne bi nikoli rekel: "Popoldne bom heroj, se bom boril s človekom." Seveda.

Torero se je pobral in ponovno začel z igro izzivanja. Vrtela sta se in vrtela, torero se je postavljal in okoli hodil z visoko dvognjeno glavo, češ: "Poglej me, kakšen car sem jaz!" Nato pa ga je bik ponovno ujel nepripravljenega in ga poškodoval - tokrat njegovo zadnjico, iz katere je tudi kar precej krvavel. Videlo se je, da ga je bolelo, ampak ne, on se ne da, žival ga ne sme premagati. Želel ga je ubiti in meč mu je vsaj šestkrat zabodel v vrat - brez uspeha. Nepotrebno mučenje živali. No, ko je biku res prekipelo, ga je tretjič napadel in torero se je opotekal ter na koncu padel na tla. Ostali toreri so skočili, da bi zamotili bika, nekaj ljudi pa je šlo po torera in odnesli so ga stran.

Iz plaze so se vsi umaknili, tam je bil le bik. Ves krvav po vratu in zadihan kot še nikoli v življenju. Vsi gledalci smo čutili njegovo bolečino. Kar naenkrat pa so k njemu spustili šest ali sedem postavnih belo-rjavih krav. Anja mi je razložila, da to pomeni, da bo bik preživel, saj je on zmagal. Vsi smo bili veseli, ploskali smo biku in mu v spodbudo žvižgali. Srce mi je zaigralo in mislila sem si, hvala bogu, to sem želela videti...

No. Ne. Prišel je torero in ga ubil. Plaza je utihnila. In v trenutku smo se vsi začeli dreti, nekateri so celo začeli metati blazinice na katerih so sedeli. Bila sem tako zelo razočarana, da sem imela popolnoma prazno glavo. Hinavci. Ampak ja, bik je bil tako zelo poškodovan, da ni imel nobene možnosti za preživetje.

Torero (Jesus Chover, če bi kdo googlal so videi in slike) je hudo poškodovan, nikoli več ne bo torero. Bravo.

Bikci, počivajte v miru*

P.S.: Na plazi je bilo preveč otrok, ki so mlajši od 12 let. Starše je lahko sram!