El Clasico, legendarna
tekma med dvema največjima španskima kluboma - Real Madridom in Barcelono.
Nikoli si nisem mislila, da bom imela priložnost videti nekaj tako veličastnega,
saj so cene za nogometne tekme v Španiji že tako zasoljene do nezavesti, kaj
šele, ko nastopi El Clasico. No, vseeno se mi je ponudila super priložnost.
Cena karte je bila 42€, kar je nepredstavljivo malo za takšno tekmo. El Clasico
po navadi stane več kot 100€, tokrat pa je bila cena baje tako nizka, ker ni
šlo za La Ligo ali za Ligo prvakov, temveč za Copa del Ray (španski kraljevi
pokal). No, jaz in velika večina obiskovalcev, se nismo pritoževali.
 |
| El Clasico - Santago Bernabeu (30.1.2013) |
Niti ne vem, kaj naj
napišem glede te tekme. Ne vem, kje začeti. Najbolje kar na začetku ... Še dve
uri pred tekmo sem bila zelo zaspana in se nisem niti dobro zavedala, da grem
na tekmo. Potem pa, ko sem prišla pred stadion Santiago Bernabeu, se je
navdušenje začelo in rastlo z vzpenjanjem po neštetih stopnicah. Ko sem prišla
na vrh, sem ga zagledala ... stadion, poln Realovih navijačev. Ko sva s
prijateljem Juanom našla najine sedeže in se usedla, sem imela na obrazu
največji nasmešek. Gledala sem na zelenico in si ogledovala zvezdnike nogometa
- Ronaldo, Arbeloa, Kaka, Messi, Pique in vsi drugi. Aja, samo da razjasnimo
takoj - navijam za Real Madrid. To je bila zame že tretja tekma Reala (prva v
Zagrebu z Dinamom, druga pred nekaj tedni, ko sva si z Branetom ogledala tekmo
proti Celti de Vigo). Vendar je bil občutek popolnoma nov. Vsakič sem bila
vesela, da sem na njihovi tekmi, tokrat pa sem bila kot majhen otrok, ki se
razgleduje po stadionu in opazuje obiskovalce in skuša čim bolje videti
igralce. No, nekaj minut pred samim začetkom so se nogometaši odpravili nazaj v
slačilnice in madridski navijači so jih glasno pozdravili in jim s tem zaželeli
vso srečo. Kmalu se je začela tekma. Vzdušja se ne da opisati, saj se navijači
s sodnikom niso strinjali že po dveh minutah in čeprav sem pričakovala, da bo
njihov odziv strasten, me je vse skupaj presenetilo. Stadion se ves strese, ko
Madridčani začnejo žvižgati in se pritoževati.
 |
Občutka se ne da
opisati in tekme se nikakor ne da primerjati s tekmami slovenskega nogometa. Ko
sem bila prvič na tekmi Olimpija:Maribor sem mislila, da je tekma oh in sploh
in sem bila popolnoma navdušena. Potem pa sem doživela tekmo na zagrebškem
stadionu Maksimir in kasneje na Santiagu Bernabeu. Dobro, da je šlo v tem
vrsten redu, saj bi bila drugače razočarana nad drugimi tekmami. Je pa res, da
osebno nisem ena tistih navijačev, ki dušo pustijo na stadionu. Jaz se usedem,
navijam in pozorno spremljam. Ne morem kar kričati tja nekam povprek. Moje
navijanje se vidi le, ko igra hrvaška reprezentanca - moja dalmatinska kri
takrat udari na plano. Da ne bo pomote, slovenska reprezentanca mi je prav tako
všeč (zdaj, ko se je vrnil Katanec, mi bo še bolj). Ampak ja, moja navdušenost
nad hrvaško reprezentanco se kaže tudi nad neizmernim veseljem, da je del
Realove ekipe tudi Luka Modrić. Ko sva si z Branetom ogledala tekmo proti Celti
de Vigo so navijači začeli kričati njegovo ime ("Modrić! Modrić!) in
pridružili so se jim vsi navijači na stadionu. Šele takrat sem pomislila, kako
dober mora biti občutek, ko toliko ljudi kriči tvoje ime.
Seveda je bil ogled
tekme neverjetna izkušnja, a ta izkušnja je še bolj očarljiva, ker so Španci
prav poseben tip navijačev. Tam pustijo dušo in verjamem, da po tekmi marsikdo
ostane brez glasu. Španci so že načeloma zelo "pametni" ljudje. Če
jih nekaj vprašaš, vedo vse in informacije, ki ti jih je dal nekdo pred tem,
niso nič vredne. Vedno te bodo "naučili" kaj novega. No, tako je tudi
pri nogometu. Predvsem starejši moški se čez celo tekmo derejo, kot da bi bili
trenerji ekipe. Vedno bo nekdo okoli tebe, ki se bo drl: "To je nemogoče!
Takšne napake se ne smejo ponavljati! Ronaldo je bil tam sam! Zakaj mu nisi
podal?!" in podobno ... Poleg tega pa je tipična španska navada, da si na
tekmo prineseš čim več hrane. Popolnoma normalno je, da si prineseš ogromen
sendvič (3/4 francoske štručke) in ga med polčasom poješ. Med tekmo pa je
nujno, da imaš sabo nekaj za grizljati - semenke, arašidi, čips ...
Res sem vesela, da sem
lahko izkusila nekaj tako posebnega. Tekma na kateri ni manjkalo emocij in
hrane se mi je za vedno zasidrala v spomin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar