Naš materni jezik ni ravno najlažji jezik. Ne samo za tujce, tudi za nas. Mnogo ljudi ne pozna osnovnih pravil slovnice, kar je dokaj žalostno. Osebno se mi je vedno zdelo, da ga znam uporabljati in da poznam pravila. Ja, vse dokler nisem prišla na FDV, kjer sem se, do zdaj, spoprijela z dvema težkima izpitoma (Jezikovna kultura 1 in Skladnja slovenskega knjižnega jezika). S slovenščino so me izmozgali do konca. Je pa res, da sem se je dobro naučila. Zato je zdaj moj najljubši hobi poslušanje novinarjev/voditeljev/komentatorjev na televiziji ali radiu. Zakaj? Vedno znova najdem kakšno napako - vem, grozno, ampak tako je. Temu bi lahko počasi rekla tudi poklicna deformacija ...
Drugi jezik, ki ga govorim ... Ja, tukaj sem vedno malce v dvomih. Je moj drugi jezik hrvaščina ali angleščina? Čeprav se je moj oče rodil na Hrvaškem in čeprav sem v "lijepoj našoj" vsako leto mislim, da znam angleščino bolje. Te sem se učila v šoli, kjer sem spoznavala slovnična pravila in besede. Hrvaščine pa sem sem več ali manj naučila "na ulici". Večkrat se mi tudi zgodi, da poznam le dalmatinsko besedo o hrvaški sopomenki pa se mi niti ne sanja.
No, angleščine se učim že od svojega devetega leta in sem jo v trinajstih letih kar dobro izpilila. Tukaj se lahko samo klanjam naši kulturi, saj ne sinhroniziramo filmov na televiziji in v kinih. Mislim, da filmi, serije in glasba zelo pripomorejo pri učenju jezika. Sama sem se ga začela učiti s pomočjo Cartoon Networka, kasneje z gledanjem neumnih serij na MTV-ju, pri približno 14. letih pa sem prešla na gledanje filmov in serij brez podnapisov. Še zdaj se spomnim (verjeto tudi moja sestra Petra tega ne bo nikoli pozabila), kako sem poletje med sedmim in osmim razredom vsak dan gledala film Čarlijevi angelčki. Vsak dan! Imeli smo nov računalnik, Čarlijevi angelčki je bil prvi film na CD-ju itd. Vsako jutro sem se zbudila in ga pogledala. Počasi sem ga znala na pamet. Če si ga ogledam danes, se še vedno spomnim nekaterih stavkov. No, ampak tako se je začelo moje gledanje filmov in serij ter s tem učenje angleščine. Vedno sem imela pri sebi slovar in sproti iskala besede, ki jih nisem poznala. Ja vem, dokaj piflarsko, ampak ja...to delam še danes, čeprav je neznanih besed manj. Leta 2006 sem začela z gledanjem serij. Prvotni razlog, zakaj sem začela gledati serijo, je bil glavni igralec, s katerim sem bila takrat kar malo obsedena. Potem pa se je to samo širilo. Še danes obožujem gledanje serij. Odkar sem v Madridu opažam, da je moja angleščina veliko boljša, kot sem mislila. Razumem šale, razumem sleng, razumem narečja, poznam sopomenke ... vem, vsi tisti mladi, ki berete to, se vam zdi: "Pa kaj, to znam tudi jaz!" Ja znate, znamo. Slovenci smo res dobri pri angleščini.
Če se dotaknem malo tudi španščine. Večina punc v Sloveniji razume besede/besedne zveze: "Bruja. Vete! Yo soy tu madre. Te amo. Estoy embarazada." In še več jih je. Tukaj se lahko spet zahvalim neumnim mehiškim limonadam, ki so me naučile osnove španščine. Zaradi teh vem, kako zveni španščina in zaradi teh sem se tudi začela učiti španščine v gimnaziji. Učenje jezika je veliko lažje, če veš, kako zveni, če poznaš stavek ali dva itd. Španščino imam zelo rada, a je res, da je ne obvladam kot angleščino. Največji problem so pretekliki, saj ne slišim razlike med njimi, tako kot jo slišim v angleščini. Ko se z nekom pogovarjam razumem vse, tudi predavanja na fakulteti razumem, a ko hočem kaj povedati, ponavadi uporabljam le en preteklik. A opažam, da sem v mesecu in pol razširila svoje znanje španščine in da sem zelo firbčna, ko pride do novih besed ali oblik glagola. Tako da, če imam priložnost koga vprašati, kako se kaj reče, ga vprašam in si zapomnem. Je pa res, da ko berem članke ali kaj drugega, ne razumem tako dobro, kot če poslušam. Razumem osnovno poanto, a ne razumem vseh besed. Pred točno enim tednom sem si na boljšjem trgu kupila Malega princa v angleščini in v španščini (združeno v eni knjigi). Ko sem poskušala prebrati špansko verzijo sem hitro obupala. Ampak jo bom enkrat prebrala s pomočjo slovarja - enkrat ko mi bo res dolgčas.
No še četrti tuji jezik, s katerim sem začela pred kratkim, pa je nemščina. Jezik mi sam po sebi ni bil nikoli všeč, a sem se odločila, da bi se ga rada naučila, saj zna biti zelo uporaben, poleg tega pa me zelo moti, da ga čisto nič ne razumem. Odkar hodim na predavanja na fakulteto se vedno bolj sprašujem: "Ali mi stvari ne gredo v glavo, ker sem starejša ali ker ima profesorica slab pristop k učenju ali preprosto zato, ker nisem nikoli bila v stiku z jezikom?" Čeprav sem kot otrok gledala Komisarja Rexa, poznam premalo besed. Poleg tega pa se mi zdi zapis besed v nemščini popolna neumnost. OK, veliko je pravila "piši kako govoriš" ampak vseeno, ne razumem še vsega. Za enkrat bom uporabila najbolj uporaben izgovor: "Vsega je kriva profesorica."
Ampak učenje novega jezika ti da misliti. Smo res pri določeni starosti prestari za učenje česa novega? Mi bo uspelo osvojiti vsaj osnove nemščine? Na koncu pa pomislim: "Govorim tri tuje jezike in to je veliko!"
P.S.: Se opravičujem za kakšne slovnične napake. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar