Vse je enkrat prvič

Vsako preprosto stvar, ki jo znamo narediti, smo enkrat morali osvojiti. Vse je za enkrat prvič. Ko si majhen so nate ponosni starši, ko postaneš starejši si ponosen sam nase. Vsaka stvar, ki jo narediš prvič, je zanimiva in vesel si, da si osvojil neko novo znanje.

Govorim o čisto preprostih stvareh. Zame je to peka palačink, za mojo 88-letno staro mamo Skype. Ne vem katera od teh dveh zgodb se vam zdi bolj zanimiva: 22-letnica, ki je prvič v življenju spekla palačinke ali 88-letnica, ki spoznava Skype in čudovite prednosti interneta.No ja... najbrž je druga zgodba veliko bolj zanimiva, ampak zaupala vam bom obe.

1. zgodba: Babica na Skypu

Letos sem ugotovila, da imam ubistvu rada 1. november, čeprav je najbolj turoben praznik v Sloveniji. Zakaj ga imam rada? Ker sem vsako leto v Malih Laščah, pri svoji stari mami. Vsako leto me zebe na pokopališču, ko pa pridem domov splezam na veliko toplo peč in se na njej pogrejem. Pijem čudovit domač čaj iz lipe in bezga ter se pogovarjam z mamo, ki je oktobra dopolnila 88. let. Letos prvič po dolgih letih tega praznika nisem preživela v Laščah in bila sem kar malo žalostna, saj se nisem družila s svojo družino in na pokopališču prižgala svečk. Zvečer sem se spomnila na spektakularen pogled na vse tiste lučke, ki so govorile zgodbo zase "pogrešamo te in te nismo pozabili". Ampak vseeno, ta 1. november si bom zapomnila do konca življenja. S sestro Petro sva se dogovorili, da bo uredila Skype na bratrančevem računalniku in se zmenili, da se slišimo, da me bo mama lahko videla po dveh mesecih. Ko je Skype začel "zvoniti" je adrenalin zrastel, oglasila sem se in tam je bila moja mama. Bila sem tako zelo vesela, da mi je šlo kar malo na jok. Tudi ona je bila vesela, nisva vedeli, kaj bi rekli. Prvi dve minuti sva se samo gledali. Potem pa je pogovor stekel. V ozadju sta sedeli mami in Petra. Veselo smo klepetale, nato pa je mama opazila, da v spodnjem desnem kotu vidi samo sebe: "Kdo pa je ta stvor? Joj, k frizeju moram, poglej kakšna sem!" Sem rekla: "Mama, lepa si, ne se gledat, glej mene!" Kako mi je odgovorila na ta kompliment? "Ja, ljudje pravijo, da dobro izgledam in da sem lepa, a jaz tega ne verjamem!" :) Moja mama se rada pošali in takrat smo se začele jaz, mami in Petra smejati, potem se nam je pridružila tudi mama in naše tiho in počasi že boleče smejanje je trajalo in trajalo in se stopnjevalo. Zelo simpatičen večer, res... nikoli ga ne bom pozabila.

2. zgodba: Prve palačinke in solata za kosilo

Osebno sem vedno oboževala težko hrano. Pohano meso, krompir, hamburger, srbska hrana, vse, kar je nezdravo itd. Trenutno pa sem v fazi lahke hrane. Nekaj novega zame. Vedno sem protestirala, češ da solata ni kosilo, da je le priloga k dobremu kosilu. Ta teden pa se mi je zgodilo, da sem za kosilo pojedla krožnik juhe, za večerjo pa solato s tuno in polnozrnatim kruhom. Bila sem šokirana. Solata je bila dobra! Brez piščanca in krompirja. Ampak, da vas ne bom preveč zavajala, to ne pomeni, da sem tako zelo navdušena nad solato, da jo bom jedla vsak dan. Ah kje... pohančki zame še vedno zmagajo! :) Ne samo, da sem prvič v življenju jedla solato za kosilo, prvič sem sama naredila palačinke. Uau, vem. Osebno sem bila zelo ponosna sama nase. Kar skakala sem od veselja, ko sta cimri rekli, da so dobre. Prva je bila sicer bolj ameriška palačinka, ker je bila res debela, a vse naslednje so bile tanjše. Lepo sem jih spekla, namazala z Nutello in jih postregla sebi in cimrama. Veselo smo se sladkale, jaz pa sem počasi in ponosno jedla ter si mislila: "To je to. Dva meseca sem tukaj in sem šele zdaj naredila nekaj novega. Imam še štiri mesece. Moram se naučiti čim več stvari!" A vseeno je to lažje reči kot narediti. Prvič, ker je časa premalo za ne vem kakšno kuhanje, ker imam preveč obveznosti s faksom in drugič, ker si na koncu dneva preprosto preveč utrujen za ne vem kakšne podvige. Osebno na koncu pristanem na kosmičih ali čokolešniku.

Sami presodite, katera zgodba je bolj zanimiva ...