Ko navijaš za žival in ne za neumnega človeka

Obiskala sem zlovešče bikoborbe oziroma po špansko corride.

Odkar vem za bikoborbe, sem odločno proti njim. Ampak sem se za obisk odločila, ker sem jih želela videti na lastne oči. Še vseeno so del kulture in dejstva, da še vedno obstajajo, ne morem spremeniti. Šla sem prvič in tudi zadnjič, da ne bo pomote.

Ko sem se z Anjo, Enriquejem in Cesarjem (njun prijatelj) z metrojem peljala proti Plazi de toros sem imela v glavi le eno stvar: "Ali bi jaz na to zadevo res šla? Še vedno si lahko premisliš Katja..." Ampak ne, odločila sem se in grem pogledati to neumnost.

Ko sem zagledala Plazo sem lahko samo "zinla". Ogromna zadeva, ki spominja na maroško arhitekturo. Čudovita zgradba, v kateri se dogajajo grozne stvari. Tako lepa zgradba bi morala biti za kaj bolj nežnega, manj nasilnega, lepšega... Ko sem vstopila sem bila navdušena. Res je lepo. Kmalu je orkester začel igrati glasbo in vse skupaj se je začelo. Ko so vsi toreroti (moški v pajkicah, ki preganjajo bike), picadorji (tisti, ki ga "omehčajo" s tem, da ga zabodejo z nekakšnimi hm...noži? ostrimi palicami?), matadorji (hladnokrvni heroji, ki bika ubijejo) pozdravili občinstvo, je na plazo prišel prvi bik. Moja reakcija: "Joj, mišek bogi." Že od nekdaj sem velika ljubiteljica živali, odkar pa imam svojega psa, je moje sočustvovanje z živalmi samo še večje.

Aja, v enem večeru vidiš šest bikov. Mrtvih bikov. No in po njihovem slavnostnem pozdravu občinstva se je kulturni ples med torerom in bikom začel. Prvi bik je bil zelo "jebivetrovski" in ni bil nasilen. Vendar je na koncu vseeno umrl. Podučili so me, da dober matador bika ubije z enim sunkom meča (v vrat - da zadane srce), tako da bik samo pade. Niti eden od šestih bikov, ki sem jih jaz videla, ni umrl tako. Vsi so se mučili. Pri prvem sem jokala kot dež. Veš, da bo bik umrl, pa vendar te tako prizadane, da bi tekel v sredino plaze in vse torerote in matadorje, picadorje brcnil v njihovo "tako imenovano premoženje, ki zleze v pajkice".

V ospredju mama in sinček, v ozadju mrtev bik. Bravo mami!

Kmalu sem se pomirila, že je prišel drugi bik. Ta bik je bil večji od prejšnjega. Ko vidiš, kako velika žival je to, te je kar malo strah. A če nihče ne bi drezal vanj, najbrž ne bi bil tako nasilen. No, bom vse skupaj preskočila. Umrlo je pet bikov in prišel je šesti. Zgodba za v časopise (baje so vse corride za v časopise, ampak OK). Bik je bil že od začetka "živahen", torero pa zelo slab (bili smo na t.i. novidah - toreroti z malo izkušnjami).

No, šesti bik. S torerom sta se lovila kar nekaj časa. Kar naenkrat pa je biku vzkipelo in je torera napadel tako zelo, da ga je vrgel v zrak in ga nato še pohodil. Ja, vzkliknila sem, vendar sem še isto sekundo pomislila: "Sam je iskal težave, zdaj pa jih je dobil!" Vem, grozna sem, ampak v takšni situaciji bom vedno navijala za žival, nikoli za človeka. On se je sam odločil, da bo sodeloval v čem tako neumnem, bik ne bi nikoli rekel: "Popoldne bom heroj, se bom boril s človekom." Seveda.

Torero se je pobral in ponovno začel z igro izzivanja. Vrtela sta se in vrtela, torero se je postavljal in okoli hodil z visoko dvognjeno glavo, češ: "Poglej me, kakšen car sem jaz!" Nato pa ga je bik ponovno ujel nepripravljenega in ga poškodoval - tokrat njegovo zadnjico, iz katere je tudi kar precej krvavel. Videlo se je, da ga je bolelo, ampak ne, on se ne da, žival ga ne sme premagati. Želel ga je ubiti in meč mu je vsaj šestkrat zabodel v vrat - brez uspeha. Nepotrebno mučenje živali. No, ko je biku res prekipelo, ga je tretjič napadel in torero se je opotekal ter na koncu padel na tla. Ostali toreri so skočili, da bi zamotili bika, nekaj ljudi pa je šlo po torera in odnesli so ga stran.

Iz plaze so se vsi umaknili, tam je bil le bik. Ves krvav po vratu in zadihan kot še nikoli v življenju. Vsi gledalci smo čutili njegovo bolečino. Kar naenkrat pa so k njemu spustili šest ali sedem postavnih belo-rjavih krav. Anja mi je razložila, da to pomeni, da bo bik preživel, saj je on zmagal. Vsi smo bili veseli, ploskali smo biku in mu v spodbudo žvižgali. Srce mi je zaigralo in mislila sem si, hvala bogu, to sem želela videti...

No. Ne. Prišel je torero in ga ubil. Plaza je utihnila. In v trenutku smo se vsi začeli dreti, nekateri so celo začeli metati blazinice na katerih so sedeli. Bila sem tako zelo razočarana, da sem imela popolnoma prazno glavo. Hinavci. Ampak ja, bik je bil tako zelo poškodovan, da ni imel nobene možnosti za preživetje.

Torero (Jesus Chover, če bi kdo googlal so videi in slike) je hudo poškodovan, nikoli več ne bo torero. Bravo.

Bikci, počivajte v miru*

P.S.: Na plazi je bilo preveč otrok, ki so mlajši od 12 let. Starše je lahko sram!