Živijo Madrid, jaz sem Katja

  Ne bom preveč globoka glede celotne izkušnje ali pesniška. To meni ne uspe. Pri meni se vse vrti okoli dejstev in resnice, ne tako kot pri Špancih, kjer je vse drama in napihovanje. Smešno. Včeraj mi je cimer Enrique razlagal, da je njihov nekdanji cimer (ne vem, kako mu je ime) prakticiral couch surfing v tem stanovanju. (Couch surfing - na interenu objaviš oglas, da lahko popotniki pri tebi spijo kakšno noč ali dve.) No, Enrique je razlagal zgodbo in rekel: "Katja! Eno noč je tukaj spalo 40 ljudi!" Oči so mi skoraj pobegnile iz jamic. Potem pa pogledam njegovo dekle Anjo (v Španijo se je preselila, zaradi ljubezni, stara pa je 23) in je začela odkimavati in rekla: "Deli z deset vsakič, ko ti bo kaj razlagal." No, moj skromni blog, ne bo tak. :)

   V Madrid sem prispela 3.9. okoli 23h. Šla sem na taksi, ki sem ga plačala 40€, groza, to so že ene superge, ali mogoče dvoje poceni kavbojke... :) Prišla v stanovanje, kjer živita le Anja in Enrique in bila popolnoma šokirana. Stanovanje je staro, malček hipijevsko in zvečer je bilo popolnoma zakajeno. Na prvi pogled mi sploh ni bilo všeč, saj sovražim čike in ne maram krame. Zdaj pa sem se ga po treh dneh že skoraj navadila. Trenutno sem v sobi za goste, kjer sta dve postelji in kopalnica, saj je soba, v kateri bi morala jaz biti, zaklenjena. Nekdanji cimer je ključ vzel s sabo v Toledo, saj se je odločil, da bo pustil študij. Čakam na ključ, da začnem kupovati svečke, plakate za na stene, dišeče stvari, da bo lepo zenovsko in domače. Seveda sem se , ko sem prišla, namestila, prižgala računalnik in poklicala po Skypu mami in kasneje Braneta. Ne vem, pri katerem pogovoru sem bolj jokala, ampak ni bilo lepo. Prvič sama od doma za toliko časa, kuham bolj malo, perila ne znam oprati, navajena domačnosti in domačih ljudi in seveda tuji jezik, ki sem ga v trenutku, ko sem stopila iz letala, čudežno pozabila.

  Naslednji dan je bilo bolje. Vzela sem zemljevid in šla na sprehod (!) po centru. Hodila sem 4 ure in naredila veeeelik krog, okoli 8km in še zdaj ne morem verjeti, kako velika so lahko mesta. Madrid je največje mesto, kjer sem bila do zdaj. Ko stvari gledaš na zemljevidu si misliš, OK, to ni daleč. Ah, Slovenka...nimaš pojma, kaj so dolge razdalje. :) Ali nekaj takega...

Videla sem glavne trge, kraljevo palačo in razne stranske ulice... Ljudje so prijazni, saj so ti vsi pripravljeni pomagati in tudi, če jim rečeš, da jih ne razumeš dobro, ponovijo in te potrepljajo v smislu "sej bo šlo miška".

  Včeraj sem šla na kampus oz. na faks (ne na svojega, temveč na faks od prava), ker sem šla opravljati tečaj, kjer preverjajo znanje španščine pri erasmus študentih. Na podlagi tega izpita nas bodo potem razvrstili v skupine, ki bodo ustvarjene na podlagi znanja jezika. Osvežitveni tečaj španščine bo trajal deset dni. Komaj čakam, da se mi začnejo stvari dogajati ... Aja, do faksa sem morala priti z metrojem ali pa peš 40min. Zato sem se opogumila in se odločila za metro. Na Facebooku imamo skupino Erasmus Complutense Madrid 2012/2013 in sem vprašala, če je kdo blizu moje postaje, da bi mi pomagal iti do faksa. Javili sta se dve Portugalki (Laiz je ubistvu Brazilka, Niki pa pol Avstrijka in pol Nemka - nobena ni imela niti ideje, kje bi lahko Slovenija bila, kar se njiju tiče, bi lahko bila tudi sredi Mongolije).

  Danes sem ponovno šla na faks, tokrat na stomatološki faks, kjer smo imeli kakor nek sprejem oziroma predavanje o tem, kdo nam lahko pomaga, kdo organizira poceni izlete, kakšne dokumentacije se moram iti, ker sem tukaj kot erasmus študent. Mesečko ni preprosto narediti, ker se moram najaviti na sestanek v določeno pisarno, kjer delajo mesečne karte, in to je lahko šele čez nekaj dni. Ne vem, kdaj mesečno karto dobim itd. Do faksa sem se sprehodila z Enriquejem in sprehod je bil čudovit! Sami parki, zelenje, mirno. Nimaš občutka, da si v mestu, kjer je vsaj 4 milijonov ljudi... Do faksa sem hodila okoli 40 minut ampak se je zdelo, kot da je bilo le 10 minut. Super, všeč mi je, da je Madrid tako zelen in poln parkov. Mi pa manjka ena prava reka. Recimo, da je Ljubljanica mirna, no ta, za blokom, je še bolj počasana...skoraj kot mlakuža :)

  Počasi se navajam, da nisem več doma. Ne vem, kako bo, ko bom začela prati perilo. Počasi se bom morala prisiliti začeti kuhati. Do zdaj imam kakav, nutello, nesquick kosmiče, breskev, jajca in mleko. Aja, pa tekoče milo! :) V treh dneh sem pojedla kot kosilo tri hamburgerje in počasi bo dovolj tega fast fooda.To je nekako to za začetek. Nič zabavnega se mi še ni zgodilo, da bi imela kakšno posebno zgodbo...

P.S.: Ne vem, ali se to dogaja samo meni ali pa je še kdo na ulicah Madrida, ki se sprašuje: "Če se vsedem zdaj na tole klopico in tukaj sedim 5 ur, ali bo prišel mimo kakšen Realovec? Ramos? Mogoče celo Modrić, njega bi upala ogovoriti...Le zakaj, kajne?