Točna švicarska ura, ki živi v državi zamujanja

  Španija ... država, kjer se moraš privaditi na dejstvo, da je ura le predmet, ki tiktaka in je ubistvu brez pomena. Kdo gleda na uro v Španiji? Nihče!

Parque del Retiro

    "Katja, greš z nama do bankomata, na kratek sprehod?" me drugi večer vpraša cimra Anja, če se pridružim njima z Enriquejem. Odgovorim: "Seveda, lahko." Si oblečem jopo, ker sem navajena hladnih slovenskih večerov (tukaj je trenutno čez dan 32°C, ponoči 20°C) in čakam. Sedim na postelji in opazujem Titota, kako se igra (Maček. Zgodba o njem še sledi.). Čakam. Čakam. Pogledam na uro, minilo je že 15 minut. Vprašam, kdaj gremo in Anja reče: "Ne vem, kar počasi. Navaditi se moraš, da v Španiji vsi zamujajo, vse je bolj v izi." Enriqueju razloži: "Tipična Slovenka, ki še ni navajena španskega ritma. Vprašala je, kdaj gremo." No ... se bom že še navadila. Če bolje pomislim, se že navajam (počasi). Ponavadi je moja normalna hoja dokaj hitra, danes pa sem se odpravljala od postaje do doma tako zelo počasi, da nisem mogla verjeti sama sebi. In bila sem srečna. No, nisem bila srečna samo zaradi tega, ker sem sposobna uživati v izjemno počasni hoji. Imela sem lep dan s svojima novima prijateljicama iz Portugalske. Pohajkovale smo po parku Retiro, ki je prečudovit. Tivoli? Brez veze - trava in pet klopic. Aja, še en razlog, zakaj sem imela dober dan. V Madridu je deževalo. To naj se ne bi dogajalo zelo pogosto. Ko sem se odpravila v bližnjo trgovino ("h Kitajcu") sem dežnik namenoma pustila doma in se odpravila na poletni sprehod po dežju. Zakon! Portugalki sta mi takoj, ko sta prišli domov napisali: "Fuj! Si videla, da pada dež?" Osebno, sem ga kar malo pogrešala. Ja, pogrešala sem dež, čeprav imam najraje na svetu preveč stopinj in suho, vroče vreme.

Laiz, Katja, Niki

  Zašla sem iz glavne poti. Zamujanje. Danes smo se zmenile ob 16h pri metro postaji Principe Pio. Kosilo sem si začela pripravljati ob 15:40. Nekaj, kar nikakor ni podobno meni. Ob tej uri bi načeloma bila že popolnoma pripravljena na odhod. Tako pa sem si v miru naredila hrenovke, spekla jajce, naredila solato in ob 16h pogledala na uro ter si rekla: "Ah, počasi. Laiz in Niki bosta tako ali tako zamudili." Od doma sem se odpravila ob 16:05, do postaje je 5-10min (5min slovenske in 10min španske hoje). Prispem do postaje, kjer je tudi šoping center in se vsedem na klopico. Ura je bila 16:15 in bila sem ponosna sama nase, da mi je uspelo zamuditi. Ponavadi semjaz tista, ki vedno čaka in teži, zakaj nekdo zamuja. No. Tokrat sem zamudila jaz IN Portugalki. Spet sem čakala, ampak vseeno ..

  Kot je rekla kolegica Maja: "Ubogi otrok! You'll never be the same again!"