Ko se študentu ne ljubi odrasti

  Povsod je lepo, a ... ja, doma je najlepše! Že dolgo časa vem, da sem oseba, ki je zelo navezana na domače in na toplino svojega doma. Ko sem bila mlajša, sem govorila, da bom živela v isti hiši kot moji starši, potem je nastopila puberteta in ni bilo hujšega, kot misel na življenje z njimi. Zadnji dve leti približno pa opažam, da sem na starša in dom zelo navezana. Mogoče celo malo preveč za nekoga, ki se podaja na pot v svet odraslih. Ja, počasi. Si bom kar vzela čas... :)

Dokaz, da je bilo res napisano na roko + kavica.

   Tudi samo mnenje o "odraslosti" se z leti smešno spreminja. Včasih smo si vsi želeli, da bi bili odrasli, da bi živeli sami in se imeli fino. Ampak se pri vsaki generaciji zgodi enako. Najprej želimo odrasti, potem mislimo, da smo zreli, nato pa nastopi obdobje, ko si želimo, da bi se vrnili nazaj v otroštvo. Včasih si želimo (mogoče samo jaz), da bi me starši držali za roke na vsakem koraku mojega življenja. Načeloma sem zelo samostojna oseba, ki lahko veliko stvari naredi sama in se lahko sooča z različnimi izzivi (ki jih imam celo rada). Trenutno pa imam v Madridu obdobje, ko si želim pomoči na faksu, v kuhinji, pri raznih administracijah, nekoga, ki bi mi pel uspavanke... Ok, pri zadnjem primeru pretiravam. Ampak ko se prvič soočiš z dejstvom, da moraš vse urediti sam in se sam znajti, je kar malo zastrašujoče. Ko pa si pred to dejstvo postavljen v Španiji, je vse skupaj še malo bolj zapleteno. Vedno bolj imam občutek, da so Španci grozno neorganizirani in da so za moj okus preveč "na izi". Pri različnih administracijah in stvareh povezanih s faksom imam rada organiziranost, natančnost in perfeksionizem. Tako je življenje veliko lažje, saj vse stoji na svojem mestu. Ko pa je vse več ali manj (oprostite izrazu) "jebivetrovsko", se stvari zakomplicirajo. Že samo sestaviti urnik ni najlažje. Zakaj? Ker ima moj faks grozno spletno stran, ker je pri predmetih veliko skupin in lahko Erasmus študenti izberemo katerokoli in ker ti nihče nič ne pove. Prepuščen si sam sebi in moraš težiti ljudem, ki o tem kaj vedo - študenti, ki so vse to že prestali. Mogoče se zdi, da se le pritožujem, a se ne, le red imam rada.

Dan sem si malček polepšala z našo Brillijantino :)
Link: http://www.youtube.com/watch?v=8N6eYUTzABY

  Danes je moj prvi dan na faksu. Mislila sem, da imam prvo predavanje ob 9h pa do 11h. Prišla sem v predavalnico, za katero sem mislila, da je pravilna in na koncu se je izkazalo, da je učilnica prava, le predavanje ne. Bila sem jezna. Kako lahko naredijo tako zmeden urnik? Od 11:30 do 13h imam angleščino, kasneje pa nemščino (za začenike). Trenutno sedim v cafetarii na filofaksu, ki je veliko bolj prijazen kot moj faks, ki je videti kot nedokončana umobolnica.

  Tukaj sedim in ker ne vem, kaj bi delala dve uri in pol sem se odločila, da ta blog najprej napišem na papir, potem pa ga preprišem, saj me pisanje pomirja. Čakam na angleščino - upam, da bo tako lahka, kot si predstavljam, da bo. Vem, grozno se sliši. ampak Španci so z angleščino katastrofalni, tako da ...

  Hm...zanimivo. Mislila sem, da bo tale objava temeljila na domotožju in na stvareh, ki jih pogrešam, a so moje misli očitno malce odtavale. No, da vam zaupam, kaj najbolj pogrešam poleg vseh oseb, ki jih imam najraje (sem štejem tudi Arija): tenstan krompir, nedeljska pečenka, vonj domačega kosila, domača goveja juha in zelo pogrešam mir svojega doma. Ko se tukaj uležem in želim zaspati, me vedno nekaj moti. Ali je glasna glasba ter glasovi srečne mladine ali pa so zvoki filma, ki se ga vedno gleda nenormalno naglas. Ja, živim z mladimi ljudmi, a globoko v meni živi tečna stara gospa, ki gre rada spat ob 23h. Vsaka stvar je za nekaj dobra, se tolažim, ali, kot mi je všeč španski stavek: "Si la vida no te sonrie, hazle coscillas!" (Prevod: "Če te življenje ne nasmeje, ga požgečkaj!") Super stavek za dneve, ko ne vem kaj naj sama s sabo in ko pogrešam dom. Poleg tega pa si večkrat rečem: "Hej! Živiš v Španiji! To si hotela! Uživaj, dokler traja!"

P.S.: Trenutno je ura 2:03 budilko pa imam nastavljeno za ob 7h. Oh happy day!

Ko navijaš za žival in ne za neumnega človeka

Obiskala sem zlovešče bikoborbe oziroma po špansko corride.

Odkar vem za bikoborbe, sem odločno proti njim. Ampak sem se za obisk odločila, ker sem jih želela videti na lastne oči. Še vseeno so del kulture in dejstva, da še vedno obstajajo, ne morem spremeniti. Šla sem prvič in tudi zadnjič, da ne bo pomote.

Ko sem se z Anjo, Enriquejem in Cesarjem (njun prijatelj) z metrojem peljala proti Plazi de toros sem imela v glavi le eno stvar: "Ali bi jaz na to zadevo res šla? Še vedno si lahko premisliš Katja..." Ampak ne, odločila sem se in grem pogledati to neumnost.

Ko sem zagledala Plazo sem lahko samo "zinla". Ogromna zadeva, ki spominja na maroško arhitekturo. Čudovita zgradba, v kateri se dogajajo grozne stvari. Tako lepa zgradba bi morala biti za kaj bolj nežnega, manj nasilnega, lepšega... Ko sem vstopila sem bila navdušena. Res je lepo. Kmalu je orkester začel igrati glasbo in vse skupaj se je začelo. Ko so vsi toreroti (moški v pajkicah, ki preganjajo bike), picadorji (tisti, ki ga "omehčajo" s tem, da ga zabodejo z nekakšnimi hm...noži? ostrimi palicami?), matadorji (hladnokrvni heroji, ki bika ubijejo) pozdravili občinstvo, je na plazo prišel prvi bik. Moja reakcija: "Joj, mišek bogi." Že od nekdaj sem velika ljubiteljica živali, odkar pa imam svojega psa, je moje sočustvovanje z živalmi samo še večje.

Aja, v enem večeru vidiš šest bikov. Mrtvih bikov. No in po njihovem slavnostnem pozdravu občinstva se je kulturni ples med torerom in bikom začel. Prvi bik je bil zelo "jebivetrovski" in ni bil nasilen. Vendar je na koncu vseeno umrl. Podučili so me, da dober matador bika ubije z enim sunkom meča (v vrat - da zadane srce), tako da bik samo pade. Niti eden od šestih bikov, ki sem jih jaz videla, ni umrl tako. Vsi so se mučili. Pri prvem sem jokala kot dež. Veš, da bo bik umrl, pa vendar te tako prizadane, da bi tekel v sredino plaze in vse torerote in matadorje, picadorje brcnil v njihovo "tako imenovano premoženje, ki zleze v pajkice".

V ospredju mama in sinček, v ozadju mrtev bik. Bravo mami!

Kmalu sem se pomirila, že je prišel drugi bik. Ta bik je bil večji od prejšnjega. Ko vidiš, kako velika žival je to, te je kar malo strah. A če nihče ne bi drezal vanj, najbrž ne bi bil tako nasilen. No, bom vse skupaj preskočila. Umrlo je pet bikov in prišel je šesti. Zgodba za v časopise (baje so vse corride za v časopise, ampak OK). Bik je bil že od začetka "živahen", torero pa zelo slab (bili smo na t.i. novidah - toreroti z malo izkušnjami).

No, šesti bik. S torerom sta se lovila kar nekaj časa. Kar naenkrat pa je biku vzkipelo in je torera napadel tako zelo, da ga je vrgel v zrak in ga nato še pohodil. Ja, vzkliknila sem, vendar sem še isto sekundo pomislila: "Sam je iskal težave, zdaj pa jih je dobil!" Vem, grozna sem, ampak v takšni situaciji bom vedno navijala za žival, nikoli za človeka. On se je sam odločil, da bo sodeloval v čem tako neumnem, bik ne bi nikoli rekel: "Popoldne bom heroj, se bom boril s človekom." Seveda.

Torero se je pobral in ponovno začel z igro izzivanja. Vrtela sta se in vrtela, torero se je postavljal in okoli hodil z visoko dvognjeno glavo, češ: "Poglej me, kakšen car sem jaz!" Nato pa ga je bik ponovno ujel nepripravljenega in ga poškodoval - tokrat njegovo zadnjico, iz katere je tudi kar precej krvavel. Videlo se je, da ga je bolelo, ampak ne, on se ne da, žival ga ne sme premagati. Želel ga je ubiti in meč mu je vsaj šestkrat zabodel v vrat - brez uspeha. Nepotrebno mučenje živali. No, ko je biku res prekipelo, ga je tretjič napadel in torero se je opotekal ter na koncu padel na tla. Ostali toreri so skočili, da bi zamotili bika, nekaj ljudi pa je šlo po torera in odnesli so ga stran.

Iz plaze so se vsi umaknili, tam je bil le bik. Ves krvav po vratu in zadihan kot še nikoli v življenju. Vsi gledalci smo čutili njegovo bolečino. Kar naenkrat pa so k njemu spustili šest ali sedem postavnih belo-rjavih krav. Anja mi je razložila, da to pomeni, da bo bik preživel, saj je on zmagal. Vsi smo bili veseli, ploskali smo biku in mu v spodbudo žvižgali. Srce mi je zaigralo in mislila sem si, hvala bogu, to sem želela videti...

No. Ne. Prišel je torero in ga ubil. Plaza je utihnila. In v trenutku smo se vsi začeli dreti, nekateri so celo začeli metati blazinice na katerih so sedeli. Bila sem tako zelo razočarana, da sem imela popolnoma prazno glavo. Hinavci. Ampak ja, bik je bil tako zelo poškodovan, da ni imel nobene možnosti za preživetje.

Torero (Jesus Chover, če bi kdo googlal so videi in slike) je hudo poškodovan, nikoli več ne bo torero. Bravo.

Bikci, počivajte v miru*

P.S.: Na plazi je bilo preveč otrok, ki so mlajši od 12 let. Starše je lahko sram!

Oh, nisem vedela, da je Srbija v Evropi?!

Resno?

Vedno znova me preseneča znanje geografije tujcev. Študentov, ki se pripravljajo na študij v tujini. Sram vas bilo! Vse po vrsti! Postajam vedno večji patriot. SLOVENIJA!

Ljubljana

Jaz: Živijo, ime mi je Katja in prihajam iz Slovenije.

Vsi ostali: Iz kje?

Jaz: DRŽAVA Slovenija?

Vsi ostali: Ajaaaa, OK.

Jaz: Veš, kje je?

Vsi ostali: Mnja...tam nekje (zamahnejo z rokami)

 Slovenija je tam nekje. Razlaga: Tam nekje, na drugi strani, se pravi, vsi vedo, kje je Nemčija in kje Italija. Potem pa se njihovo znanje geografije konča. Dekle iz Birminghama mi je včeraj na Erasmus večerji reklo: "Oh, kul, manjkata mi samo še Danska, Poljska in še kakšna država in sem počasi spoznala že celo Evropo." Jo pogledam postrani in vprašam: "Si spoznala koga iz Srbije?" Odgovor: "Oh, nisem vedela, da je Srbija v Evropi?!" Kje pa naj bi bila? Ok, ni v Evropski Uniji, ampak vseeno, je v Evropi. Ali smo res toliko manj vredni, ker nismo "tista velika evropska država"? To isto dekle je reklo: "Nimam pojma, kjer je Grčija." Zadnje dneve sem si že večkrat rekla, hvala bogu, da gledam Evrovizijo, zdaj vem, zakaj je koristna. Ko se je Evroviziji pridružil Azerbajdžan ali recimo Gruzija, sem vzela atlas in pogledala, kje je in sem si zapomnila. Ni tako težko.

Imam še nekaj takšnih presenetljivih izjav. Neka Nemka mi je, ob tem, ko je izvedela, da sem iz Slovenije, rekla: "Aja, no, pa saj potem razumeš nemško!" NE?! O moj bog. Presenečajo me iz dneva v dan in ne morem se jim načuditi.

Šmarna gora

Nekdo me je celo vprašal, če imamo lasten jezik ali govorimo kaj  drugega. Groza. Imamo svoj jezik, ki na žalost počasi izumira, ampak ja, ga imamo.

Da ne omenjam Slovenija : Slovaška. Včeraj je do mene stopila simpatična punca z ogromnim nasmehom na obrazu. Pristopila je in začela nekaj govoriti, potem pa mi je kapnilo - z mano se pogovarja v slovaščini. "Ne, jaz sem iz Slovenije, oprosti..." In njen odgovor: "Nekdo mi je rekel, da si iz Slovaške, sovražim, ker nas vedno znova mešajo! Se dogaja tudi vam ali samo nam?" Ja, vem, kako se počutiš. Na žalost.

Spoznala sem tudi študenta ekonomije, ki trenutno živi v Franciji, odraščal pa je v Afriki (povedal mi je v kateri državi, ampak je bila njegova angleščina malo slabša in ga nisem čisto dobro razumela). On je vedel, kje je Slovenija in ko sem potožila, da večina ljudi nima pojma, kje je in celo ne vedo, da je to država, se je nasmehnil in rekel: "V Franciji me je vrstnik vprašal, če govorim afriški jezik!" No, to je še hujše, kot vse, kar sem doživela jaz. :)

No, ne vem, če je to ravno tema za pred spanjem, pa vendar ... delim svoj patriotizem z vami!

Točna švicarska ura, ki živi v državi zamujanja

  Španija ... država, kjer se moraš privaditi na dejstvo, da je ura le predmet, ki tiktaka in je ubistvu brez pomena. Kdo gleda na uro v Španiji? Nihče!

Parque del Retiro

    "Katja, greš z nama do bankomata, na kratek sprehod?" me drugi večer vpraša cimra Anja, če se pridružim njima z Enriquejem. Odgovorim: "Seveda, lahko." Si oblečem jopo, ker sem navajena hladnih slovenskih večerov (tukaj je trenutno čez dan 32°C, ponoči 20°C) in čakam. Sedim na postelji in opazujem Titota, kako se igra (Maček. Zgodba o njem še sledi.). Čakam. Čakam. Pogledam na uro, minilo je že 15 minut. Vprašam, kdaj gremo in Anja reče: "Ne vem, kar počasi. Navaditi se moraš, da v Španiji vsi zamujajo, vse je bolj v izi." Enriqueju razloži: "Tipična Slovenka, ki še ni navajena španskega ritma. Vprašala je, kdaj gremo." No ... se bom že še navadila. Če bolje pomislim, se že navajam (počasi). Ponavadi je moja normalna hoja dokaj hitra, danes pa sem se odpravljala od postaje do doma tako zelo počasi, da nisem mogla verjeti sama sebi. In bila sem srečna. No, nisem bila srečna samo zaradi tega, ker sem sposobna uživati v izjemno počasni hoji. Imela sem lep dan s svojima novima prijateljicama iz Portugalske. Pohajkovale smo po parku Retiro, ki je prečudovit. Tivoli? Brez veze - trava in pet klopic. Aja, še en razlog, zakaj sem imela dober dan. V Madridu je deževalo. To naj se ne bi dogajalo zelo pogosto. Ko sem se odpravila v bližnjo trgovino ("h Kitajcu") sem dežnik namenoma pustila doma in se odpravila na poletni sprehod po dežju. Zakon! Portugalki sta mi takoj, ko sta prišli domov napisali: "Fuj! Si videla, da pada dež?" Osebno, sem ga kar malo pogrešala. Ja, pogrešala sem dež, čeprav imam najraje na svetu preveč stopinj in suho, vroče vreme.

Laiz, Katja, Niki

  Zašla sem iz glavne poti. Zamujanje. Danes smo se zmenile ob 16h pri metro postaji Principe Pio. Kosilo sem si začela pripravljati ob 15:40. Nekaj, kar nikakor ni podobno meni. Ob tej uri bi načeloma bila že popolnoma pripravljena na odhod. Tako pa sem si v miru naredila hrenovke, spekla jajce, naredila solato in ob 16h pogledala na uro ter si rekla: "Ah, počasi. Laiz in Niki bosta tako ali tako zamudili." Od doma sem se odpravila ob 16:05, do postaje je 5-10min (5min slovenske in 10min španske hoje). Prispem do postaje, kjer je tudi šoping center in se vsedem na klopico. Ura je bila 16:15 in bila sem ponosna sama nase, da mi je uspelo zamuditi. Ponavadi semjaz tista, ki vedno čaka in teži, zakaj nekdo zamuja. No. Tokrat sem zamudila jaz IN Portugalki. Spet sem čakala, ampak vseeno ..

  Kot je rekla kolegica Maja: "Ubogi otrok! You'll never be the same again!"

Živijo Madrid, jaz sem Katja

  Ne bom preveč globoka glede celotne izkušnje ali pesniška. To meni ne uspe. Pri meni se vse vrti okoli dejstev in resnice, ne tako kot pri Špancih, kjer je vse drama in napihovanje. Smešno. Včeraj mi je cimer Enrique razlagal, da je njihov nekdanji cimer (ne vem, kako mu je ime) prakticiral couch surfing v tem stanovanju. (Couch surfing - na interenu objaviš oglas, da lahko popotniki pri tebi spijo kakšno noč ali dve.) No, Enrique je razlagal zgodbo in rekel: "Katja! Eno noč je tukaj spalo 40 ljudi!" Oči so mi skoraj pobegnile iz jamic. Potem pa pogledam njegovo dekle Anjo (v Španijo se je preselila, zaradi ljubezni, stara pa je 23) in je začela odkimavati in rekla: "Deli z deset vsakič, ko ti bo kaj razlagal." No, moj skromni blog, ne bo tak. :)

   V Madrid sem prispela 3.9. okoli 23h. Šla sem na taksi, ki sem ga plačala 40€, groza, to so že ene superge, ali mogoče dvoje poceni kavbojke... :) Prišla v stanovanje, kjer živita le Anja in Enrique in bila popolnoma šokirana. Stanovanje je staro, malček hipijevsko in zvečer je bilo popolnoma zakajeno. Na prvi pogled mi sploh ni bilo všeč, saj sovražim čike in ne maram krame. Zdaj pa sem se ga po treh dneh že skoraj navadila. Trenutno sem v sobi za goste, kjer sta dve postelji in kopalnica, saj je soba, v kateri bi morala jaz biti, zaklenjena. Nekdanji cimer je ključ vzel s sabo v Toledo, saj se je odločil, da bo pustil študij. Čakam na ključ, da začnem kupovati svečke, plakate za na stene, dišeče stvari, da bo lepo zenovsko in domače. Seveda sem se , ko sem prišla, namestila, prižgala računalnik in poklicala po Skypu mami in kasneje Braneta. Ne vem, pri katerem pogovoru sem bolj jokala, ampak ni bilo lepo. Prvič sama od doma za toliko časa, kuham bolj malo, perila ne znam oprati, navajena domačnosti in domačih ljudi in seveda tuji jezik, ki sem ga v trenutku, ko sem stopila iz letala, čudežno pozabila.

  Naslednji dan je bilo bolje. Vzela sem zemljevid in šla na sprehod (!) po centru. Hodila sem 4 ure in naredila veeeelik krog, okoli 8km in še zdaj ne morem verjeti, kako velika so lahko mesta. Madrid je največje mesto, kjer sem bila do zdaj. Ko stvari gledaš na zemljevidu si misliš, OK, to ni daleč. Ah, Slovenka...nimaš pojma, kaj so dolge razdalje. :) Ali nekaj takega...

Videla sem glavne trge, kraljevo palačo in razne stranske ulice... Ljudje so prijazni, saj so ti vsi pripravljeni pomagati in tudi, če jim rečeš, da jih ne razumeš dobro, ponovijo in te potrepljajo v smislu "sej bo šlo miška".

  Včeraj sem šla na kampus oz. na faks (ne na svojega, temveč na faks od prava), ker sem šla opravljati tečaj, kjer preverjajo znanje španščine pri erasmus študentih. Na podlagi tega izpita nas bodo potem razvrstili v skupine, ki bodo ustvarjene na podlagi znanja jezika. Osvežitveni tečaj španščine bo trajal deset dni. Komaj čakam, da se mi začnejo stvari dogajati ... Aja, do faksa sem morala priti z metrojem ali pa peš 40min. Zato sem se opogumila in se odločila za metro. Na Facebooku imamo skupino Erasmus Complutense Madrid 2012/2013 in sem vprašala, če je kdo blizu moje postaje, da bi mi pomagal iti do faksa. Javili sta se dve Portugalki (Laiz je ubistvu Brazilka, Niki pa pol Avstrijka in pol Nemka - nobena ni imela niti ideje, kje bi lahko Slovenija bila, kar se njiju tiče, bi lahko bila tudi sredi Mongolije).

  Danes sem ponovno šla na faks, tokrat na stomatološki faks, kjer smo imeli kakor nek sprejem oziroma predavanje o tem, kdo nam lahko pomaga, kdo organizira poceni izlete, kakšne dokumentacije se moram iti, ker sem tukaj kot erasmus študent. Mesečko ni preprosto narediti, ker se moram najaviti na sestanek v določeno pisarno, kjer delajo mesečne karte, in to je lahko šele čez nekaj dni. Ne vem, kdaj mesečno karto dobim itd. Do faksa sem se sprehodila z Enriquejem in sprehod je bil čudovit! Sami parki, zelenje, mirno. Nimaš občutka, da si v mestu, kjer je vsaj 4 milijonov ljudi... Do faksa sem hodila okoli 40 minut ampak se je zdelo, kot da je bilo le 10 minut. Super, všeč mi je, da je Madrid tako zelen in poln parkov. Mi pa manjka ena prava reka. Recimo, da je Ljubljanica mirna, no ta, za blokom, je še bolj počasana...skoraj kot mlakuža :)

  Počasi se navajam, da nisem več doma. Ne vem, kako bo, ko bom začela prati perilo. Počasi se bom morala prisiliti začeti kuhati. Do zdaj imam kakav, nutello, nesquick kosmiče, breskev, jajca in mleko. Aja, pa tekoče milo! :) V treh dneh sem pojedla kot kosilo tri hamburgerje in počasi bo dovolj tega fast fooda.To je nekako to za začetek. Nič zabavnega se mi še ni zgodilo, da bi imela kakšno posebno zgodbo...

P.S.: Ne vem, ali se to dogaja samo meni ali pa je še kdo na ulicah Madrida, ki se sprašuje: "Če se vsedem zdaj na tole klopico in tukaj sedim 5 ur, ali bo prišel mimo kakšen Realovec? Ramos? Mogoče celo Modrić, njega bi upala ogovoriti...Le zakaj, kajne?