Vrnitev v realnost ali življenje po Erasmusu

Že samo opisati celotno izkušnjo je težko. Vsak, ki me je do zdaj vprašal, kako sem se imela, je dobil kratek odgovor: "Super." ali pa "V redu." In prav vsak je pričakoval, da bom pri odgovoru bolj zgovorna in s tem opisala celotno potovanje, ki se mi je za vedno vtisnilo v prav poseben kotiček v mojem srcu. Ob vprašanju, kako sem se imela šest mesecev v Madridu, kjer sem živela, študirala in spoznala čudovite ljudi, je težko vse opisati na hitro. Tako je na voljo kratek odgovor, ki v sebi skriva malce grenkobe, saj celotno zadevo pogrešam ali pa tako dolgo opisovanje, da se nikomur več ne da poslušati tega "nabijanja".

Madrid

Ravnokar sem gledala slike in me je ob pogledu na mesto, stanovanje in vse moje prijatelje kar malo stisnilo pri srcu. Še preden sem odšla v Madrid so mi študentje, ki so Erasmus izmenjavo še izkusili, povedali, da se je najhuje vrniti domov in se soočiti z dejstvom, da je tvoje staro življenje brezvezno. No, sama nisem želela biti ena tistih, ki nenehno ponavljajo: "Slovenija je bedna! Slovenija je premajhna! V Ljubljani nimamo kaj delati!". In tega tudi ne govorim, ker se mi zdi zelo neumno, da ne spoštujemo in ljubimo lastnega doma. Je pa res, da sem ob preteklih deževnih dneh z mislimi velikokrat zašla v Madrid. V mislih sem se sprehajala po mestu, se skušala spomniti vseh napisov trgovin, mogoče obraza kakšnega prodajalca in brskala po stanovanju, kjer sem živela skupaj z Laiz in Niki (prva rojena Brazilka, druga rojena Nemka, a obe živita na Portugalskem že celo življenje). Ko se spomnim nanju, se spomnim vsem luštnih trenutkov in tudi tistih, ko smo se med seboj želele zadaviti, saj smo si šle kdaj tudi na živce. Sta prvi osebi, ki sem ju spoznala v Madridu in skupaj smo ostale vse do konca. Še zdaj se slišimo skoraj vsak dan. No, več o njima, drugih prijateljih in prigodah v drugi objavi...

Katja, Laiz in Niki

Ko sem se vrnila v Slovenijo, je bilo vse po starem. Povsod. Doma. Na faksu. V službi. V Ljubljani in na Vrhniki. In za razliko od mnogih študentov, ki so se vrnili iz Erasmusa, s ponovnim navajanjem na dom nisem imela težav. Vse je ostalo tam, kjer je bilo, preden sem odšla. Nisem še čisto dojemala, da Madrida še nekaj časa ne bom videla, da prijateljev ne bom videla vsak dan, da je konec z vsakdanjim prakticiranjem španščine in da nikoli več ne bom živela v stanovanju, kjer sem bila štiri mesece (prva dva meseca sem živela drugje in ker je bila situacija nevzdržna, sem se preselila). Prišla sem domov, zbolela in tako prespala prvi teden in kmalu se je začel faks ter služba. Kot po starem.

Giorgia, Tommaso, Juan in jaz.

Še zdaj nisem povsem navajena na ritem življenja, ki ga imam tukaj. V Madridu je bilo super: faks, sonček, kakšna pijača, skuhala sem si kosilo, se družila s cimrama in imela veliko prostega časa. Tukaj pa se zbudim vsak dan z budilko (ki bi jo najraje zadavila) in odhitim v Ljubljano. Na faks, v službo ali opravljati druge obveznosti. Da ne bo pomote, rada imam faks, rada imam službo in rada hodim na prireditve, ki so povezane s službo ... a vseeno je vsega skupaj kmalu preveč, ko nimaš časa za počitek in ko misliš, da bo beležka kar pobegnila, ker sem v njej pustila že toliko tinte. V beležko si moram zapisati čisto vse, ker drugače pozabim, kaj vse imam na urniku. Napišem si tudi, da moram kupiti mesečno karto za avtobus ali da se dobim z nekom. Brez beležke bi pogorela, vse bi mi ušlo iz glave. Prvi mesec, ko sem imela vsega veliko, sem bila cele dneve od doma in še ko sem bila doma, sem delala za faks ali za službo. Se ne pritožujem, a to je bil zame največji "kulturni šok" po vrnitvi iz pomirjajočega Madrida.

Vse je bilo sicer v redu, le z vremenom se nisem mogla sprijazniti. Ko sem zapustila špansko prestolnico, sem že nekaj časa okoli skakala brez jakne in se imela fino na sončku - to je bilo februarja. Potem pa sem prišla v sivo Slovenijo, polno snega in dežja. Pa sicer nisem vremenski tip človeka, ki bi se pritoževal nad vsem, a zdaj je bilo res vsega toliko in mislim, da smo bili vsi že naveličani tega vremena.

Čeprav sem navajena živeti doma, si deliti sobo s sestro in se vsak dan voziti z avtobusom v Ljubljano, zelo pogrešam Madrid in nisem si mislila, da ga bom tako zelo pogrešala. Pogrešam samostojno življenje, pogrešam kuhanje, za katerega tukaj nimam časa, pogrešam prijazne Špance in pogrešam vse svoje prijatelje ... Pogrešam pa seveda tudi svoj blog in zanimiva pisanja. Za enkrat mislim, da bi lahko z obujanjem spominov napisala še kaj zanimivega. Kaj pa bo, ko mi zmanjka materiala? Ne vem še, nekaj bo že, vedno imam kaj za povedati :)

El Clasico: nepozabna izkušnja

El Clasico, legendarna tekma med dvema največjima španskima kluboma - Real Madridom in Barcelono. Nikoli si nisem mislila, da bom imela priložnost videti nekaj tako veličastnega, saj so cene za nogometne tekme v Španiji že tako zasoljene do nezavesti, kaj šele, ko nastopi El Clasico. No, vseeno se mi je ponudila super priložnost. Cena karte je bila 42€, kar je nepredstavljivo malo za takšno tekmo. El Clasico po navadi stane več kot 100€, tokrat pa je bila cena baje tako nizka, ker ni šlo za La Ligo ali za Ligo prvakov, temveč za Copa del Ray (španski kraljevi pokal). No, jaz in velika večina obiskovalcev, se nismo pritoževali.

El Clasico - Santago Bernabeu (30.1.2013)

Niti ne vem, kaj naj napišem glede te tekme. Ne vem, kje začeti. Najbolje kar na začetku ... Še dve uri pred tekmo sem bila zelo zaspana in se nisem niti dobro zavedala, da grem na tekmo. Potem pa, ko sem prišla pred stadion Santiago Bernabeu, se je navdušenje začelo in rastlo z vzpenjanjem po neštetih stopnicah. Ko sem prišla na vrh, sem ga zagledala ... stadion, poln Realovih navijačev. Ko sva s prijateljem Juanom našla najine sedeže in se usedla, sem imela na obrazu največji nasmešek. Gledala sem na zelenico in si ogledovala zvezdnike nogometa - Ronaldo, Arbeloa, Kaka, Messi, Pique in vsi drugi. Aja, samo da razjasnimo takoj - navijam za Real Madrid. To je bila zame že tretja tekma Reala (prva v Zagrebu z Dinamom, druga pred nekaj tedni, ko sva si z Branetom ogledala tekmo proti Celti de Vigo). Vendar je bil občutek popolnoma nov. Vsakič sem bila vesela, da sem na njihovi tekmi, tokrat pa sem bila kot majhen otrok, ki se razgleduje po stadionu in opazuje obiskovalce in skuša čim bolje videti igralce. No, nekaj minut pred samim začetkom so se nogometaši odpravili nazaj v slačilnice in madridski navijači so jih glasno pozdravili in jim s tem zaželeli vso srečo. Kmalu se je začela tekma. Vzdušja se ne da opisati, saj se navijači s sodnikom niso strinjali že po dveh minutah in čeprav sem pričakovala, da bo njihov odziv strasten, me je vse skupaj presenetilo. Stadion se ves strese, ko Madridčani začnejo žvižgati in se pritoževati.

Občutka se ne da opisati in tekme se nikakor ne da primerjati s tekmami slovenskega nogometa. Ko sem bila prvič na tekmi Olimpija:Maribor sem mislila, da je tekma oh in sploh in sem bila popolnoma navdušena. Potem pa sem doživela tekmo na zagrebškem stadionu Maksimir in kasneje na Santiagu Bernabeu. Dobro, da je šlo v tem vrsten redu, saj bi bila drugače razočarana nad drugimi tekmami. Je pa res, da osebno nisem ena tistih navijačev, ki dušo pustijo na stadionu. Jaz se usedem, navijam in pozorno spremljam. Ne morem kar kričati tja nekam povprek. Moje navijanje se vidi le, ko igra hrvaška reprezentanca - moja dalmatinska kri takrat udari na plano. Da ne bo pomote, slovenska reprezentanca mi je prav tako všeč (zdaj, ko se je vrnil Katanec, mi bo še bolj). Ampak ja, moja navdušenost nad hrvaško reprezentanco se kaže tudi nad neizmernim veseljem, da je del Realove ekipe tudi Luka Modrić. Ko sva si z Branetom ogledala tekmo proti Celti de Vigo so navijači začeli kričati njegovo ime ("Modrić! Modrić!) in pridružili so se jim vsi navijači na stadionu. Šele takrat sem pomislila, kako dober mora biti občutek, ko toliko ljudi kriči tvoje ime.

Seveda je bil ogled tekme neverjetna izkušnja, a ta izkušnja je še bolj očarljiva, ker so Španci prav poseben tip navijačev. Tam pustijo dušo in verjamem, da po tekmi marsikdo ostane brez glasu. Španci so že načeloma zelo "pametni" ljudje. Če jih nekaj vprašaš, vedo vse in informacije, ki ti jih je dal nekdo pred tem, niso nič vredne. Vedno te bodo "naučili" kaj novega. No, tako je tudi pri nogometu. Predvsem starejši moški se čez celo tekmo derejo, kot da bi bili trenerji ekipe. Vedno bo nekdo okoli tebe, ki se bo drl: "To je nemogoče! Takšne napake se ne smejo ponavljati! Ronaldo je bil tam sam! Zakaj mu nisi podal?!" in podobno ... Poleg tega pa je tipična španska navada, da si na tekmo prineseš čim več hrane. Popolnoma normalno je, da si prineseš ogromen sendvič (3/4 francoske štručke) in ga med polčasom poješ. Med tekmo pa je nujno, da imaš sabo nekaj za grizljati - semenke, arašidi, čips ...

Res sem vesela, da sem lahko izkusila nekaj tako posebnega. Tekma na kateri ni manjkalo emocij in hrane se mi je za vedno zasidrala v spomin.

Dragi dnevnik ...

Dragi dnevnik!

Oprosti, ker ti nisem pisala že en mesec ...

  Tako nekako bi izgledalo najstniško opravičilo dnevniku. No, moj blog ni dnevnik, je pa pesem za mojo dušo. Za mojo "umetniško" žilico, ki kdaj pa kdaj rada kaj napiše.

Rižota s piščancem, gobicami in grahom

  Veseli december je počasi zaprl svoja vrata in s tem prijazno pozdravil čemerni januar. Sama sem se odločila, da se bom za praznike vrnila domov, saj lahko v svoji postelji spim kar 16-krat. Da ne omenjam vseh domačih obrokov, ki sem jih deležna in vseh domačih sladic. Ko se po štirih mesecih vrneš nazaj domov, vsi po vrsti mislijo, da si lačen in po pravici povedano, kar paše, ko ti z vseh strani nudijo domačo hrano. Ne vem kdaj sem bila nazadnje tako vesela goveje juhe ali jote. V Španiji nisem stradala, da ne bo pomote, ampak ko kuhaš samo zase hitro postaneš zelo skromen in zadovoljen z vsem. Na začetku sem bolj ali manj živela od na hitro spečenih zrezkov ali pleskavic, potem pa sem se odločila, da je čas za kaj boljšega. Ko sem se v začetku novembra preselila v drugo stanovanje, so se moje kuharski poskusi začeli. V prvem stanovanju je bila kuhinja tako žalostno opremljena, da je bil izziv celo skuhati čaj. Zdaj pa imamo lepo kuhinjo z velikim pultom, kjer lahko vse nasvinjaš kot Jamie Oliver. Prva stvar, ki sem jo skuhala je bila brokolijeva juha. Se moram pohvaliti, imela je enak okus kot tista, ki jo skuha mami. Seveda sem jo delala po njenem receptu, a vseeno je veliko priložnosti, da se med postopkom kaj zalomi. Naslednja stvar, ki sem jo delala je bila zelenjavna juha. Vedno se mi je zdelo, da je to neka velika umetnost. No, ko začneš, ugotoviš, da ni nič posebnega. Popražiš čebulo, dodaš česen, popražiš narezano zelenjavno, zaliješ z vročo vodo, dodaš brokoli in grah ter začimbe po okusu. In to je vse! In tudi ta juha je uspela. Mogoče sem pri prvem poskusu pretiravala z rdečo papriko, ampak pojedla sem jo pa vseeno. Bila sem zadovoljna, da lahko naredim nekaj mojemu želodčku prijaznega. Potem pa se mi je kmalu "zaluštalo" po mesu, a vseeno nisem bila pri volji za še ene zrezke. Naredila sem rižoto! Ta recept sem tudi sama poznala, a sem vseeno malo potipala, kaj vse moram narediti, da slučajno ne bi kakšna sestavina ostala pozabljena. Lepa bela rižota s koščki piščanca, grahom in gobicami. In ker mi je še nekaj gobic ostalo, sem si čez dva dni  naredila piščanca v smetanovi omaki ter vanjo dodala ostanek gobic. Skoraj najbolj pa sem ponosna na sataraš. Recept je otročje lahek, a vseeno je to nekaj tako prijaznega za študenta, ki je od doma cel dan. Ob dnevih, ko se domov vračam ob 18h si na hitro naredim sataraš z jajci, zeleno solato in za sladico jabolko s cimetom. Kako malo je potrebno, da si srečen, kajne?

Brokolijeva juha z doma popečenimi kruhki in zelenjavna juha

  Zanimivo je, kako se vsega naučiš, takrat ko nastopi trenutek, da se moraš. Naučila sem se kuhati, pospravljati za seboj (to znam že od prej :P), prati perilo in ga zložiti tako, da niti ne potrebujem likalnika, kupiti vse v trgovini, kar potrebujem in se upreti skušnjavam, ki so le nepotrebno zapravljen denar. Res, takšno izkušnjo bi priporočila vsem, še posebej razvajenčkom, ki so vajeni, da jim je vse prinešeno k riti. Malo za hec, a vseeno malo tudi zares ;)