Ponovno v srednješolskih klopeh?

Že od samega začetka se mi je zdelo, da se na madridski fakulteti (Facultad de Ciencias de la Informacion) počutim, kot da ponovno sedim v srednješolskih klopeh.

Sama fakulteta pa je na prvi pogled kot zapor .

Zakaj? Hja, razlogov je veliko. Seveda nimam nič proti tej fakulteti, ljudje so zelo prijazni, profesorji pripravljeni pomagati, predavanja so zanimiva, a občutek vseeno ostaja. Mogoče ravno zato, ker me vse skupaj veliko bolj spominja na slovensko srednjo šolo ali gimnazijo. S profesorjem imaš veliko boljši stik kot na naših fakultetah, študentje so ti pripravljeni pomagati in ti posodijo zapiske tudi, če nimajo pojma, kdo si (to se pri nas sigurno ne bi zgodilo), na predavanjih je veliko razglabljanja o temi tudi s strani študentov, vsak ima mnenje in profesor z veseljem posluša vse. Ne rečem, da pri nas ne smeš nič reči med predavanjem. Seveda lahko izraziš svoje mnnenje, a na koncu se izkaže, da imajo mnenje le tisti trije študentje, ki vedno govorijo in je profesor navajen na dejstvo, da sodelujejo le nekateri študentje. Tukaj pa se velikokrat zgodi, da ima veliko študentov hipotetična vprašanja, kot so: "Ampak gospod profesor, kako pa bi bilo, če bi bilo tako in tako?" Ne vem, če bi se našim profesorjem dalo ves čas odgovarjati na takšna vprašanja, še meni gredo, po pravici povedano, velikokrat na živce. Vedno si namreč mislim: "Je to sploh važno? Poslušaš, si zapišeš in se naučiš." No, mogoče sem pa le jaz taka ... Velikokrat se tudi zgodi, da kakšen profesor snov razloži dvakrat ali celo trikrat in se še vedno najde kakšen bukselj, ki ima popolnoma neumno vprašanje in profesor mu z veseljem odgovori. Kar je konec koncev zelo dobro, saj nihče ne ostane zmeden ali nenaučen.

Meni in Vanji (kolegica iz Slovenije, ki prav tako študira novinarstvo) se je celo zgodilo, da naju je profesor, ki se mimogrede piše Principe Hermoso (prevod: Čudoviti Princ), po končani uri opozoril, da sva to uro malce preveč klepetali. Ja, se strinjam, sva klepetali, ampak s časom ti postane dolgčas, ko profesor 20 minut razlaga kaj je lobby - študentom 3.letnika novinarstva! Ja, tudi jaz nekoč nisem vedela, kaj je lobby, ampak sem se raje naučila po svoji poti - z googlanjem. Glede na to, da predmet govori o Evrospki Uniji bi lahko vsako stvar "poguglali" in nam skrajšali muke z večnimi vprašanji in stavki, kot je: "Ampak, hm ... jaz še vedno ne razumem?"

Si predstavljate, da morate v tretjem letniku narediti skupinsko delo, ki je ubistvu seminarska. V skupini mora biti 4 do 8 ljudi in napisati morate štiri strani tako imenovanje seminarske. Sama sem mislila, da bom padla na rit, ko sem slišala navodila. Še celo španskega sošolca sem vprašala, če sem prav razumela. Pri zgoraj omenjenem predmetu, ki se navezuje na EU imamo tako imenovane "teste akualnosti" za katere moramo dva tedna brati članke, ki se navezujejo na EU in potem odgovoriti na 10 vprašanj. Za mini pozitovno oceno moramo doseči 50%. Osebno nisem velika oboževalka teh testov, saj mi branje člankov v španščini vzame kar nekaj časa in velikokrat ne razumem njihovega osnovnega bistva. Ampak oprostite, če bi to zahtevali od nas na FDV-ju bi bilo to zelo preprosto.

Gospod Čudoviti Princ je sicer 1A profesor in ima celo Twitter, kjer spremlja študente in študenje njega. Danes sva z Vanjo med najinim odmorom med učenjem opazili, da ima na Twitterju napisano, da nekomu želi prijetno potovanje. Pogledali sva, komu (saj veste tist zaznamek osebe na Twitterju @imeosebe). Bil je eden od najinih sošolcev, ki vedno zagreto sedi v prvi vrsti in si zapiše vsako stvar, tudi tisto, ki ni pomembna. Potem sva si ogledali njegove slike in opazili eno, kjer je slikal zapiske in profesorju sporočil, da se uči. Z Vanjo sva se začeli smejati in si mislili, da se to pri nas nikoli ne bi zgodilo. In kaj se je potem zgodilo? Nič, tudi midve sva se slikali in ga označili na najini sliki ter mu tako pokazali, da sva kljub občasnemu klepetanju pridni študentki. Na sliki se v ozadju dobro vidi slika Camerona na računalniki in obsežni zapiski. Tako, tudi naju je očitno posrkala ta španska navada, da se vsi tikajo in da so vsi prijatelji. Aja, še to! Na fakulteti vsi vse mlade profesorje tikajo in meni je osebno kar malo nerodno, ko jih slišim reči: "Kaj pa ti misliš, a je to tko al ni tko. A nisi bla ti tam ali se meni samo zdi...." Čeprav moram vedno napeti možgane pri uporabi vikanja, se mi nikoli ne zgodi, da bi profesorja tikala. Neka raven spoštovanja pa mora ostati.

Vse je enkrat prvič

Vsako preprosto stvar, ki jo znamo narediti, smo enkrat morali osvojiti. Vse je za enkrat prvič. Ko si majhen so nate ponosni starši, ko postaneš starejši si ponosen sam nase. Vsaka stvar, ki jo narediš prvič, je zanimiva in vesel si, da si osvojil neko novo znanje.

Govorim o čisto preprostih stvareh. Zame je to peka palačink, za mojo 88-letno staro mamo Skype. Ne vem katera od teh dveh zgodb se vam zdi bolj zanimiva: 22-letnica, ki je prvič v življenju spekla palačinke ali 88-letnica, ki spoznava Skype in čudovite prednosti interneta.No ja... najbrž je druga zgodba veliko bolj zanimiva, ampak zaupala vam bom obe.

1. zgodba: Babica na Skypu

Letos sem ugotovila, da imam ubistvu rada 1. november, čeprav je najbolj turoben praznik v Sloveniji. Zakaj ga imam rada? Ker sem vsako leto v Malih Laščah, pri svoji stari mami. Vsako leto me zebe na pokopališču, ko pa pridem domov splezam na veliko toplo peč in se na njej pogrejem. Pijem čudovit domač čaj iz lipe in bezga ter se pogovarjam z mamo, ki je oktobra dopolnila 88. let. Letos prvič po dolgih letih tega praznika nisem preživela v Laščah in bila sem kar malo žalostna, saj se nisem družila s svojo družino in na pokopališču prižgala svečk. Zvečer sem se spomnila na spektakularen pogled na vse tiste lučke, ki so govorile zgodbo zase "pogrešamo te in te nismo pozabili". Ampak vseeno, ta 1. november si bom zapomnila do konca življenja. S sestro Petro sva se dogovorili, da bo uredila Skype na bratrančevem računalniku in se zmenili, da se slišimo, da me bo mama lahko videla po dveh mesecih. Ko je Skype začel "zvoniti" je adrenalin zrastel, oglasila sem se in tam je bila moja mama. Bila sem tako zelo vesela, da mi je šlo kar malo na jok. Tudi ona je bila vesela, nisva vedeli, kaj bi rekli. Prvi dve minuti sva se samo gledali. Potem pa je pogovor stekel. V ozadju sta sedeli mami in Petra. Veselo smo klepetale, nato pa je mama opazila, da v spodnjem desnem kotu vidi samo sebe: "Kdo pa je ta stvor? Joj, k frizeju moram, poglej kakšna sem!" Sem rekla: "Mama, lepa si, ne se gledat, glej mene!" Kako mi je odgovorila na ta kompliment? "Ja, ljudje pravijo, da dobro izgledam in da sem lepa, a jaz tega ne verjamem!" :) Moja mama se rada pošali in takrat smo se začele jaz, mami in Petra smejati, potem se nam je pridružila tudi mama in naše tiho in počasi že boleče smejanje je trajalo in trajalo in se stopnjevalo. Zelo simpatičen večer, res... nikoli ga ne bom pozabila.

2. zgodba: Prve palačinke in solata za kosilo

Osebno sem vedno oboževala težko hrano. Pohano meso, krompir, hamburger, srbska hrana, vse, kar je nezdravo itd. Trenutno pa sem v fazi lahke hrane. Nekaj novega zame. Vedno sem protestirala, češ da solata ni kosilo, da je le priloga k dobremu kosilu. Ta teden pa se mi je zgodilo, da sem za kosilo pojedla krožnik juhe, za večerjo pa solato s tuno in polnozrnatim kruhom. Bila sem šokirana. Solata je bila dobra! Brez piščanca in krompirja. Ampak, da vas ne bom preveč zavajala, to ne pomeni, da sem tako zelo navdušena nad solato, da jo bom jedla vsak dan. Ah kje... pohančki zame še vedno zmagajo! :) Ne samo, da sem prvič v življenju jedla solato za kosilo, prvič sem sama naredila palačinke. Uau, vem. Osebno sem bila zelo ponosna sama nase. Kar skakala sem od veselja, ko sta cimri rekli, da so dobre. Prva je bila sicer bolj ameriška palačinka, ker je bila res debela, a vse naslednje so bile tanjše. Lepo sem jih spekla, namazala z Nutello in jih postregla sebi in cimrama. Veselo smo se sladkale, jaz pa sem počasi in ponosno jedla ter si mislila: "To je to. Dva meseca sem tukaj in sem šele zdaj naredila nekaj novega. Imam še štiri mesece. Moram se naučiti čim več stvari!" A vseeno je to lažje reči kot narediti. Prvič, ker je časa premalo za ne vem kakšno kuhanje, ker imam preveč obveznosti s faksom in drugič, ker si na koncu dneva preprosto preveč utrujen za ne vem kakšne podvige. Osebno na koncu pristanem na kosmičih ali čokolešniku.

Sami presodite, katera zgodba je bolj zanimiva ...