Slovenska glasba je več vredna, ko si v tujini

  Doma sem vedno rada poslušala radio. Radio rada poslušam med pospravljanjem, ob kratkem spancu, ko se učim, ko lenarim ... Poslušanje radia se je bolj resno začelo v zadnjih razrednih osnovne šole. Takrat sem bila navdušena nad Radiem Anteno, kjer sem vedno poslušala Šou Domov. "Zaljubila" sem se v voditeljico Oto Roš in vedno sem si želela biti tako kul voditeljica, kot je ona. Poleg tega pa sem bila navdušena tudi nad Anteninim zajtrkom, kjer sem se vedno smejala na ves glas. Ko pa je vse skupaj postalo "že slišano" in dolgočasno sem "prešaltala" na Radio 1, ki bi ga z veseljem poslušala tudi zdaj, a mi na žalost ne dela.

 

  Edini radio, ki mi dela preko interneta v Madridu je Radio Ekspres, nad, ki mi je vedno bolj všeč. Že res, da je tak kot vse ostale postaje, imajo tistih 150 pesmi, ki jih vedno znova vrtijo, a te so bolj umirjene, ni samo današnjih hitov, katerih besedila so obupna. Reklama za radio pravi: "Glasba naše mladosti." No, to ni glasba moje mladosti, je pa glasba mladosti mojih staršev. Poleg tega pa vedno komaj čakam, da bo ura več kot enajst zvečer, saj se takrat začne maraton slovenske glasbe. Ker mora vsak radio predvajati določen odstotek slovenske glasbe jo večina radijskih postaja predvaja med enajsto zvečer in peto zjutraj. Razlog? Ljudje imajo raje tujo glasbo kot domačo. Osebno sem vedno imela rada starejšo slovensko glasbo (med katero štejem Pop Design, Californio, Anjo Rupelj, Agropo itd.) ampak odkar sem v Madridu moje srce naredi salto, ko zaslišim slovensko pesem. Ob Anjini pesmi Odšla bom še to noč zapojem na ves glas in se v pesem popolnoma vživim. Vesela sem vsake pesmi. Če ne poznam besedila in poznam le melodijo hitro skočim na internet in si pojem ob branju.

  Slovenci prevečkrat rečejo, da je slovenska glasba zanič. Pa ni res. Res, da ni čisto vsaka pesem hit leta, vendar pa imamo veliko dobrih pesmi. Ko so prišli ven Game Over s pesmijo Ljubezen igra je za 2 so se vsi po vrsti držali za glave (z izjemo osnovnošolk), danes pa je vsakemu v veselje zapeti to pesem, ko jo slišijo. Ne verjamete? Organizirajte sproščeno zabavico, predvajajte dobro glasbo, ki bo vaše goste lepo sprostila, potem pa predvajajte Ti si moje sonce skupine Bepop ali Ne bom ti lagal Pop Designov ali pa katerokoli pesem skupine Čukov. Mogoče vas bodo na začetku gledali čudno, ampak potem, ko bosta dva ali trije začeli veselo in vživeto peti, bodo sledili tudi drugi. Slovenska glasba je zabavna, je naša in je v tujini prijeten kotiček zavetja. Ko med miksom največjih svetovnih uspešnic slišiš, kako Mežek tolaži Julijo, se ti srce stopi od veselja.

P.S.: Zgornja pesem je dokaz, da so tudi nove slovenske pesmi dobre in kvalitetne. :)

 

Starejši kot si, težje se naučiš tujega jezika

  Naš materni jezik ni ravno najlažji jezik. Ne samo za tujce, tudi za nas. Mnogo ljudi ne pozna osnovnih pravil slovnice, kar je dokaj žalostno. Osebno se mi je vedno zdelo, da ga znam uporabljati in da poznam pravila. Ja, vse dokler nisem prišla na FDV, kjer sem se, do zdaj, spoprijela z dvema težkima izpitoma (Jezikovna kultura 1 in Skladnja slovenskega knjižnega jezika). S slovenščino so me izmozgali do konca. Je pa res, da sem se je dobro naučila. Zato je zdaj moj najljubši hobi poslušanje novinarjev/voditeljev/komentatorjev na televiziji ali radiu. Zakaj? Vedno znova najdem kakšno napako - vem, grozno, ampak tako je. Temu bi lahko počasi rekla tudi poklicna deformacija ...

  Drugi jezik, ki ga govorim ... Ja, tukaj sem vedno malce v dvomih. Je moj drugi jezik hrvaščina ali angleščina? Čeprav se je moj oče rodil na Hrvaškem in čeprav sem v "lijepoj našoj" vsako leto mislim, da znam angleščino bolje. Te sem se učila v šoli, kjer sem spoznavala slovnična pravila in besede. Hrvaščine pa sem sem več ali manj naučila "na ulici". Večkrat se mi tudi zgodi, da poznam le dalmatinsko besedo o hrvaški sopomenki pa se mi niti ne sanja.

  No, angleščine se učim že od svojega devetega leta in sem jo v trinajstih letih kar dobro izpilila. Tukaj se lahko samo klanjam naši kulturi, saj ne sinhroniziramo filmov na televiziji in v kinih. Mislim, da filmi, serije in glasba zelo pripomorejo pri učenju jezika. Sama sem se ga začela učiti s pomočjo Cartoon Networka, kasneje z gledanjem neumnih serij na MTV-ju, pri približno 14. letih pa sem prešla na gledanje filmov in serij brez podnapisov. Še zdaj se spomnim (verjeto tudi moja sestra Petra tega ne bo nikoli pozabila), kako sem poletje med sedmim in osmim razredom vsak dan gledala film Čarlijevi angelčki. Vsak dan! Imeli smo nov računalnik, Čarlijevi angelčki je bil prvi film na CD-ju itd. Vsako jutro sem se zbudila in ga pogledala. Počasi sem ga znala na pamet. Če si ga ogledam danes, se še vedno spomnim nekaterih stavkov. No, ampak tako se je začelo moje gledanje filmov in serij ter s tem učenje angleščine. Vedno sem imela pri sebi slovar in sproti iskala besede, ki jih nisem poznala. Ja vem, dokaj piflarsko, ampak ja...to delam še danes, čeprav je neznanih besed manj. Leta 2006 sem začela z gledanjem serij. Prvotni razlog, zakaj sem začela gledati serijo, je bil glavni igralec, s katerim sem bila takrat kar malo obsedena. Potem pa se je to samo širilo. Še danes obožujem gledanje serij. Odkar sem v Madridu opažam, da je moja angleščina veliko boljša, kot sem mislila. Razumem šale, razumem sleng, razumem narečja, poznam sopomenke ... vem, vsi tisti mladi, ki berete to, se vam zdi: "Pa kaj, to znam tudi jaz!" Ja znate, znamo. Slovenci smo res dobri pri angleščini.

  Če se dotaknem malo tudi španščine. Večina punc v Sloveniji razume besede/besedne zveze: "Bruja. Vete! Yo soy tu madre. Te amo. Estoy embarazada." In še več jih je. Tukaj se lahko spet zahvalim neumnim mehiškim limonadam, ki so me naučile osnove španščine. Zaradi teh vem, kako zveni španščina in zaradi teh sem se tudi začela učiti španščine v gimnaziji. Učenje jezika je veliko lažje, če veš, kako zveni, če poznaš stavek ali dva itd. Španščino imam zelo rada, a je res, da je ne obvladam kot angleščino. Največji problem so pretekliki, saj ne slišim razlike med njimi, tako kot jo slišim v angleščini. Ko se z nekom pogovarjam razumem vse, tudi predavanja na fakulteti razumem, a ko hočem kaj povedati, ponavadi uporabljam le en preteklik. A opažam, da sem v mesecu in pol razširila svoje znanje španščine in da sem zelo firbčna, ko pride do novih besed ali oblik glagola. Tako da, če imam priložnost koga vprašati, kako se kaj reče, ga vprašam in si zapomnem. Je pa res, da ko berem članke ali kaj drugega, ne razumem tako dobro, kot če poslušam. Razumem osnovno poanto, a ne razumem vseh besed. Pred točno enim tednom sem si na boljšjem trgu kupila Malega princa v angleščini in v španščini (združeno v eni knjigi). Ko sem poskušala prebrati špansko verzijo sem hitro obupala. Ampak jo bom enkrat prebrala s pomočjo slovarja - enkrat ko mi bo res dolgčas.

  No še četrti tuji jezik, s katerim sem začela pred kratkim, pa je nemščina. Jezik mi sam po sebi ni bil nikoli všeč, a sem se odločila, da bi se ga rada naučila, saj zna biti zelo uporaben, poleg tega pa me zelo moti, da ga čisto nič ne razumem. Odkar hodim na predavanja na fakulteto se vedno bolj sprašujem: "Ali mi stvari ne gredo v glavo, ker sem starejša ali ker ima profesorica slab pristop k učenju ali preprosto zato, ker nisem nikoli bila v stiku z jezikom?" Čeprav sem kot otrok gledala Komisarja Rexa, poznam premalo besed.  Poleg tega pa se mi zdi zapis besed v nemščini popolna neumnost. OK, veliko je pravila "piši kako govoriš" ampak vseeno, ne razumem še vsega. Za enkrat bom uporabila najbolj uporaben izgovor: "Vsega je kriva profesorica."

  Ampak učenje novega jezika ti da misliti. Smo res pri določeni starosti prestari za učenje česa novega? Mi bo uspelo osvojiti vsaj osnove nemščine? Na koncu pa pomislim: "Govorim tri tuje jezike in to je veliko!"

P.S.: Se opravičujem za kakšne slovnične napake. :)

La Movida Madrileña - Zgodba o tem, kako se je v 80. letih zmešalo Madridčanom

Da ne bo pomote. La Movida Madrileña (v grobem prevodu to pomeni "madridsko premikanje") me je navdušila, saj nisem navajena, da so lahko ljudje tako zelo "utrgani" in drugačni.

Pedro Almodovar danes

Pa začnimo na začetku. Pred samo Movido Madrileño. Priznam, da ne vem, kje sem slišala za diktatorja Franca - na gimnaziji ali na faksu. Ampak to trenutno ni pomembno, pomembno je, da vem, kdo je Franco. Franco je nekdanji španski diktator, ki si je prizadeval, da bi bila Španija zgledna država, polna zglednih ljudi, ki bi živeli za patriotizem. Življenje takrat v Španiji je bilo zelo težko, saj je njegova diktatura dušila Špance, ki veljajo za vesel narod z veliko domišljije. (Zanimivo, ko poguglaš po slovensko "španski diktator Franco" se največ zadetkov navezuje na dejstvo, da je imel en testis. Res, zelo pomembno.)

Ko je leta 1975 Franco umrl se je začela tako imenovana La Movida Madrileña, kar na kratko pomeni, da se je Špancem zmešalo v nam nepredstavljivi obliki. Vsi so se odločili, da so geji ali lezbijke, oblačili so se kičasto, bilo je vsega preveč... Kot bi rekla Ingrid iz TV Dober Dan - Španija je postala kurbenhausalesinkluziv. Poleg tega pa so se vsi z vsem drogirali in na svoj način kazali veselje, da so svobodni.

Almodovar v 80. letih.

Takrat se je, poleg modnega stila, izoblikovala tudi prav posebna glasba. Eden najbolj znanih pevcev tistega časa je Pedro Almodovar. Ja tisti Almodovar ki je danes uspešen režiser. Že res, da so njegovi filmi za slovensko kulturo še vedno drugačni, a verjemite, ko boste prebrali ta blog do konca ali ko boste videli video njega v mladih letih, se vam bodo njegovi filmi (če jih poznate seveda) zdeli minimalistični v smislu "drugačnosti".

Almodovar je bil ena polovica znanega dueta Almodovar in McNamara. Če vam opišem meni najljubšo njuno pesem (ne poznam jih veliko), boste videli, da je to nekaj povsem drugačnega kot smo mi vajeni. Sama na začetku nisem mogla verjeti, potem pa mi je postopoma postalo simpatično, saj je tako zelo drugačno. Pesem Voy a ser mama, pojeta Almodovar in McNamara (oba sta moška, ki sta se takrat oblačila žensko in uporabljala preveč ličil) poje o tem, kako si oba želita postati mami. Ampak zakaj? Pa poglejmo:

"Postala bom mama, da se bom z otrokom lahko igrala in da ga bom vzgojila na svoj način. Oblekla ga bom v ženska oblačila, ime mu bo Lucifer, naučila ga bom kritizirati, naučila ga bom, kako se živi kot prostitutka...

Nočem splaviti, ima pravico živeti in rada bi ga naučila ubijati..."

LINK: http://www.youtube.com/watch?v=idC7bDdgz-0

Samo malo besedila, ker je res zelo ... kruto? Čudno? Drugačno? Druga pesem je pesem pevke Alaska, ki s svojo podobo prestraši vsakega. Mislim, da so se je bali tudi Španci v 80. letih. Pesem, ki jo poznam se imenuje Mi Novio Es Un Zombi (Moj fant je zombi). V besedilu opsiuje svojega fanta:

"Njegovi zobje niso beli, ima samo tri. Njegova koža je hkrati zelena in prosojna. Zaradi njegovih rumenih oči norim. Ta fant ima nekaj posebnega, a ne vem, kaj. Ne moreva se ločiti eden on drugega in zelo možno se mi zdi, da se bom nekoč poročila z njim. /.../ Moj fant je zombi. Vrnil se je iz drugega sveta, da bi lahko bil z mano. Moje življenje ima šele zdaj pomen .... Moj fant je zombi, ampak me ima rad..."

LINK:  http://www.youtube.com/watch?v=0yinR3tV_eU

No, dobili ste idejo, kako zelo se je Špancem zmešalo v 80. letih. Vam je všeč?