Že samo opisati celotno izkušnjo je težko. Vsak, ki me je do zdaj vprašal, kako sem se imela, je dobil kratek odgovor: "Super." ali pa "V redu." In prav vsak je pričakoval, da bom pri odgovoru bolj zgovorna in s tem opisala celotno potovanje, ki se mi je za vedno vtisnilo v prav poseben kotiček v mojem srcu. Ob vprašanju, kako sem se imela šest mesecev v Madridu, kjer sem živela, študirala in spoznala čudovite ljudi, je težko vse opisati na hitro. Tako je na voljo kratek odgovor, ki v sebi skriva malce grenkobe, saj celotno zadevo pogrešam ali pa tako dolgo opisovanje, da se nikomur več ne da poslušati tega "nabijanja".
 |
| Madrid |
Ravnokar sem gledala slike in me je ob pogledu na mesto, stanovanje in vse moje prijatelje kar malo stisnilo pri srcu. Še preden sem odšla v Madrid so mi študentje, ki so Erasmus izmenjavo še izkusili, povedali, da se je najhuje vrniti domov in se soočiti z dejstvom, da je tvoje staro življenje brezvezno. No, sama nisem želela biti ena tistih, ki nenehno ponavljajo: "Slovenija je bedna! Slovenija je premajhna! V Ljubljani nimamo kaj delati!". In tega tudi ne govorim, ker se mi zdi zelo neumno, da ne spoštujemo in ljubimo lastnega doma. Je pa res, da sem ob preteklih deževnih dneh z mislimi velikokrat zašla v Madrid. V mislih sem se sprehajala po mestu, se skušala spomniti vseh napisov trgovin, mogoče obraza kakšnega prodajalca in brskala po stanovanju, kjer sem živela skupaj z Laiz in Niki (prva rojena Brazilka, druga rojena Nemka, a obe živita na Portugalskem že celo življenje). Ko se spomnim nanju, se spomnim vsem luštnih trenutkov in tudi tistih, ko smo se med seboj želele zadaviti, saj smo si šle kdaj tudi na živce. Sta prvi osebi, ki sem ju spoznala v Madridu in skupaj smo ostale vse do konca. Še zdaj se slišimo skoraj vsak dan. No, več o njima, drugih prijateljih in prigodah v drugi objavi...
 |
| Katja, Laiz in Niki |
Ko sem se vrnila v Slovenijo, je bilo vse po starem. Povsod. Doma. Na faksu. V službi. V Ljubljani in na Vrhniki. In za razliko od mnogih študentov, ki so se vrnili iz Erasmusa, s ponovnim navajanjem na dom nisem imela težav. Vse je ostalo tam, kjer je bilo, preden sem odšla. Nisem še čisto dojemala, da Madrida še nekaj časa ne bom videla, da prijateljev ne bom videla vsak dan, da je konec z vsakdanjim prakticiranjem španščine in da nikoli več ne bom živela v stanovanju, kjer sem bila štiri mesece (prva dva meseca sem živela drugje in ker je bila situacija nevzdržna, sem se preselila). Prišla sem domov, zbolela in tako prespala prvi teden in kmalu se je začel faks ter služba. Kot po starem.
 |
| Giorgia, Tommaso, Juan in jaz. |
Še zdaj nisem povsem navajena na ritem življenja, ki ga imam tukaj. V Madridu je bilo super: faks, sonček, kakšna pijača, skuhala sem si kosilo, se družila s cimrama in imela veliko prostega časa. Tukaj pa se zbudim vsak dan z budilko (ki bi jo najraje zadavila) in odhitim v Ljubljano. Na faks, v službo ali opravljati druge obveznosti. Da ne bo pomote, rada imam faks, rada imam službo in rada hodim na prireditve, ki so povezane s službo ... a vseeno je vsega skupaj kmalu preveč, ko nimaš časa za počitek in ko misliš, da bo beležka kar pobegnila, ker sem v njej pustila že toliko tinte. V beležko si moram zapisati čisto vse, ker drugače pozabim, kaj vse imam na urniku. Napišem si tudi, da moram kupiti mesečno karto za avtobus ali da se dobim z nekom. Brez beležke bi pogorela, vse bi mi ušlo iz glave. Prvi mesec, ko sem imela vsega veliko, sem bila cele dneve od doma in še ko sem bila doma, sem delala za faks ali za službo. Se ne pritožujem, a to je bil zame največji "kulturni šok" po vrnitvi iz pomirjajočega Madrida.
Vse je bilo sicer v redu, le z vremenom se nisem mogla sprijazniti. Ko sem zapustila špansko prestolnico, sem že nekaj časa okoli skakala brez jakne in se imela fino na sončku - to je bilo februarja. Potem pa sem prišla v sivo Slovenijo, polno snega in dežja. Pa sicer nisem vremenski tip človeka, ki bi se pritoževal nad vsem, a zdaj je bilo res vsega toliko in mislim, da smo bili vsi že naveličani tega vremena.
Čeprav sem navajena živeti doma, si deliti sobo s sestro in se vsak dan voziti z avtobusom v Ljubljano, zelo pogrešam Madrid in nisem si mislila, da ga bom tako zelo pogrešala. Pogrešam samostojno življenje, pogrešam kuhanje, za katerega tukaj nimam časa, pogrešam prijazne Špance in pogrešam vse svoje prijatelje ... Pogrešam pa seveda tudi svoj blog in zanimiva pisanja. Za enkrat mislim, da bi lahko z obujanjem spominov napisala še kaj zanimivega. Kaj pa bo, ko mi zmanjka materiala? Ne vem še, nekaj bo že, vedno imam kaj za povedati :)
